Bolečina: ali res boli… ali se telo prebuja?

Bolečine, ki jih poznamo – in bolečina, ki je ne razumemo Bolečina je ena najbolj skupnih človeških izkušenj. Poznamo jo v telesu – kot ostro rezanje pri poškodbi, kot težo bolezni, kot pekoč, zategnjen občutek, ki nas ustavi. Poznamo jo v živcih, tkivih, kosteh in organih – povsod, kjer telo govori glasneje, ker tihemu šepetu nismo prisluhnili. Poznamo pa tudi drugo vrsto bolečine – tisto, ki se ne vidi. Čustveno, dušno, neizgovorjeno. Tesnobo, izgubo, razočaranje. Težko, a neslišno bolečino, ki se usede med rebra in nas tam drži, dokler je ne pogledamo in doživimo. In ne glede na to, katera bolečina vstopi v naše življenje, ima skoraj vedno enak potek: um prevzame vodstvo in razglasi nevarnost. A telo… telo samó čuti. Ne analizira. Ne razglablja. Ne dramatizira. Le govori v jeziku, ki ga um ne razume. Vprašanje: Ali res boli… ali pa se nekaj odpira? Ko začutimo bolečino, se skoraj vedno ustrašimo. Telo se zategne. Misli se pospešijo. Vse v nas kriči: »Nekaj je narobe.« A to, kar imenujemo bolečina, je pogosto občutek, ki ga ne poznamo. In ker je neznan, ga označimo kot sovražnika. Toda… ali res boli bolečina? Ali boli način, kako to doživimo? Naj na.kratko podelim svojo zhodbi.

Ko sem verjela sebi bolj kot diagnozi Pred leti me je telo postavilo v izkušnjo, ki je presegla vse moje predstave o bolečini. Poškodba L5–S1, vnetje pokostnice križnice, dnevi, ko nisem mogla hoditi. Telo je razpadalo v krčih, specialisti pa so v en glas ponavljali: “Operacija je edina rešitev.” Toda nekje v meni… je nekaj vedelo, da to ni konec, temveč prehod. Vedela sem, da se v predelu križa ne lomi le tkivo, temveč se lomijo generacijski vzorci, ki v meni niso našli več prostora. Čutila sem, da me telo ne kaznuje – ampak me preoblikuje. Da ne razpada – ampak razkraja tisto, kar mi nikoli ni pripadalo. Verjela sem, da se ravno tam, v temi, v ognju L5–S1, odpira prostor za mojo pot, za moj glas, za mojo svobodo, za mojo moč. In prav to se je zgodilo. Ko sem nehala dvomiti v telo in sem mu začela zaupati, se je začel proces, ki ga nobena diagnoza ni mogla pojasniti. Telo se je zacelilo. Po svoje. Po poti, ki jo pozna samo telo. Si upaš igrati igro? Igro z umom, ki zlomi iluzijo... Kaj če bolečina ni sovražnik? Kaj če je bolečina prehod? Kaj če: • bolečina ni znak, da razpadamo, ampak znak, da se tkivo prenavlja? • bolečina ni konec, ampak vmesna faza čiščenja? • bolečina nastane takrat, ko se stari vzorci odlepijo, razpadejo in ustvarjajo prostor za novo v nas? • je bolečina že trenutek, ko se telo celi – mi pa ga z odporom, strahom in umskim analiziranjem samo upočasnimo? Kaj če je največje breme bolečine prav strah, ne občutek sam? Kaj če bi začeli telo poslušati skozi čutenje, ne skozi interpretacijo? Kaj če bi dali proszor bolečini in se vprašali ali ni bolečina prehod, moj preporod? Kaj če bi ob bolečini naredili nekaj, česar nas ni naučil nihče? ✨ odprli telo, namesto da ga zapremo, ✨ mehčali, kjer običajno zakrčimo, ✨ dihali, kjer bi sicer zadrževali, ✨ poslušali občutek, ne zgodbe o njem, ✨ zaupali procesu, ki ga ne razumemo, ✨ se spustili v radovednost namesto panike. Kaj če bi odkrili, da telo ne kriči »NEKAJ JE NAROBE«, ampak šepeta: “Nekaj se rojeva.” Mini somatska vaja (1 minuta): 1️. Sedi ali se uleži. 2️. Položi dlani na tisti del telesa, kjer čutiš nelagodje. 3️. Ne razlagaj. Samo čuti. 4️. Dihaj počasi – poskusi ali je lahko vdih krajš kot izdih. 5️. Namesto vprašanja “Zakaj boli?” poskusi začutiti: “Kaj mi tukaj raste? Kaj se razkraja? Kaj se prebuja?” 6️ Mehčaj tisti del telesa, kot da se s telesom pogovarjaš, mu dovoliš da ti preko diha pokaže, kako ustvariti nov prpstor, v katerem se neznana senzacija tako imenovana bolečina transformira, odpira. 7️. Dovoli občutku, da pride – in ne bodi neučakan/a da mine. Zaključna kontemplacija: »Telo ni zlomljeno. Telo govori. In če mu prisluhnemo brez strahu, se bolečina spremeni v vrata. Vstopimo lahko skoznje – ali pred njimi celo življenje bežimo. A vrata so vedno tam… in za njimi sem jaz. Novi jaz. Nova celota mene.«