Življenje se ne dogaja tebi – ampak skozi tebe

Vprašanje, zakaj se mi to dogaja? To je spontano vprašanje, ki ga v sebi nosimo vsi. Ko se zgodi nekaj nepričakovanega, bolečega ali neobičajno intenzivnega, se naš notranji svet skrči in um išče logiko, razlago, krivca, potrditev. V takšnih trenutkih se počutimo, kot da življenje prihaja proti nam – kot val,

Kolektivna transformacija: razpad oklepov in rojstvo srčnega Jaza

V teh dneh se v zraku postavlja tiho vprašanje, ki ga mnogi občutijo, a si ga le redki upajo izgovoriti: Kako dolgo še lahko človeštvo nosi oklepe, ki ne pripadajo več temu, kar postajamo? Na zunaj se zdi, kot da svet zgolj tone v zmedo in preobremenjenost. A v globljih

Bolečina: ali res boli… ali se telo prebuja?

Bolečine, ki jih poznamo – in bolečina, ki je ne razumemo Bolečina je ena najbolj skupnih človeških izkušenj. Poznamo jo v telesu – kot ostro rezanje pri poškodbi, kot težo bolezni, kot pekoč, zategnjen občutek, ki nas ustavi. Poznamo jo v živcih, tkivih, kosteh in organih – povsod, kjer telo govori glasneje, ker

Dih – zlata nit med telesom in zavestjo

🌬️ Ali lahko vrjameš, da s tem ko se ustaviš in prisluhneš dihu, lahko slišiš glas življenja. Ko obmiruješ, občutiš kako se vse v tebi premakne. Ko doživiš kako te dih odpre, in kako te izdih sprosti. Ko se občutiš in dojameš kako v tem ritmu tkeš samega sebe – kako obstajaš

Ingvinalni kanal in spust mod – od utripa medenice do zaupanja v življenje

💠 1. Kaj telo resnično sporoča Ko se moda pri fantku ne spustijo, sodobna medicina govori o kriptorhizmu – o motnji spusta, ki lahko ima hormonske ali mehanske vzroke. Toda če se ustavimo in prisluhnemo ritmu telesa, začutimo, da v resnici ne gre le za »napako v razvoju«. Telo s svojo modrostjo

Ko človek in nebo dihata skupaj

Ko zaprem oči, slišim, kako Zemlja diha. Vsak vdih dvigne meglice iz kamnin, vsak izdih razpne nebo v zlat prah. V tem ritmu ni ločitve — kamen čuti svetlobo, zvezda pozna težo prsti. Ko so nekoč ljudje postavljali megalite, niso merili razdalj, temveč poslušali srčni utrip sveta. Kamen so položili tja,

Sveta jeza pod lunino svetlobo

🌕 Se tudi tebi zdi, da se je v zadnjih dneh nekaj prelomilo? Kot bi luna razprla tančice in pokazala vse, kar smo tako dolgo potiskali vase — razočaranja, krivice, neizrečene besede, žensko utrujenost od vloge, ki ni več naša, in moško praznino, ki kliče po spominu. Veliko žensk in moških te

Rojstvo brez bolečine – ko se novo življenje poraja iz zaupanja

🕊️ ✨ Včasih se življenje rodi v trenutku, ko mislimo, da nič ne nastaja. Ko telo diha svoje običajne ritme, ko um verjame, da ima vse pod nadzorom — in potem se nekaj v nas odpre, brez opozorila, brez napora. Sanje pretekle noči so mi razodele resnico o rojstvu brez bolečine. O trenutku,

Povabilo jutra

Ah ta čarobna jutra, ti prehodi med nočjo in dnem, kako so polna občutij. Kot bi bil zrak v tistih trenutkih lahek in prosojen, dih sveta je še delno ujet v miru noči, a hkrati dan že vabi s svetlikajočim obzorjem k prebujenju. Današnje jutro je bilo še posebej čarobno

🌕 Luna – med resnico in mitom

1. Kolektivni pogled Na nebu razprta polna Luna, je v zgodovini človeštva vedno pomenila nekaj več kot le svetleč krog. Ljudstva so ji pripisovala moč nad plimovanjem, nad rastjo rastlin, nad spanjem in celo nad razumom. Iz teh prepričanj izvira beseda lunatik – kot da Lunin sijaj odpira vrata norosti. Številne

Modri lotus v zlati svetlobi – sanje, razodetje in nova Zemlja

Si že kdaj sanjal/a in globoko v sebi začutil/a drget duše? Si zaznal/a, da nisi le opazovalec, ampak kreator svojih sanj — da vodiš njihov potek, da se zaveš, da sanjaš? Ta trenutek je prag, kjer se odpre prostor lucidnosti. Prag, kjer sanje niso več naključni odmevi, temveč

Pik ose – vrata v magijo telesa

Danes sem začutila, da bi z vami delila včerajšnjo jutranjo izkušnjo. 1. September. Jutro. Jutranja rosa na mojih stopalih, zasanjano korakam po travniku, in naenkrat začutim ostro bolečino, tam nekje vmes, na prehodu med stopalom in nartjo, točno na sredini. No kaj takega. Pičila me je osa. Tako majhen stik

Čas, ki se razpira v spirali

Ko pogledam nazaj na teden, ki je za nami, imam občutek, da je minil kot trenutek in hkrati kot večnost. Nekaj v nas se je zasukalo – kot bi čas sam spremenil svojo gostoto. Dnevi niso več naravnani na ure in minute, temveč na razpenjanje srca in na utrip svobode, ki

Ko Zemlja zamenja frekvenco: kako je minula prazna luna odprla speči zapis resnice v nas

Se ti v teh dneh zdi, kot da vse, kar si poznal/a, drsi iz rok? Kot da ritmi telesa, odnosi in notranji občutki nenadoma ne sledijo več ustaljenim potem? Kaj pomeni, da Zemlja menja frekvenco – in zakaj nas to tako globoko premika? Pa poglejmo najprej v preteklost Ljudje so

Delovanje iz stebra skozi srce

Dragi bratje. Drage sestre. Te dni v sebi močno čutim, kako nas življenje kliče k iskrenosti. Kot da nam nežno, a jasno govori: “Ni več časa za izmikanje. Ni več prostora za pretvarjanje. Čas je, da stojite v svojem stebru in živite iz srca.” Ko delujemo iz tega prostora, se

Ko teorije izgubijo moč in postaneš sam svoj vladar

Vprašanje Si se kdaj zazrla v nebo in začutila, da tisto, kar te greje, ni več isto? Kot da je svetloba postala ostrina, ne toplina. Kot da nekdo stoji med tabo in soncem. Ali si kdaj stal na polju, zaprl oči in opazil, da toplina, ki se spušča nate, nosi

Sprejemanje žalosti – vrata do notranje svobode

Včasih se zdi, da imamo vse, kar bi si lahko želeli. Partner, dom, otroka, obilje… a globoko v nas vseeno nekaj joka, nekaj hrepeni po nečem, kar ne znamo poimenovati. To ni napaka. To je klic duše po resnici, ki presega vloge, ki jih igramo v vsakdanjem življenju. Žalost ni

Pozabljena polovica svetlobe – Resnica boginje in rana neravnovesja

V sodobnem svetu se večina duhovnosti, religij in simbolike še vedno osredotoča skoraj izključno na podobo moškega boga – naj bo to Bog Oče, Kristus, prerok ali vladar neba. V tej podobi ni nič napačnega, dokler je v ravnovesju z Boginjo – s silami narave, materinskostjo, modrostjo telesa, cikličnostjo in utelešenjem ljubezni

Hrana: potreba ali program?

Ali si danes res lačen/na? In če si – kaj v tebi v resnici kliče? Morda ni želodec. Morda ni telo. Morda je spomin. Lakota, ki jo poznamo, pogosto ni potreba po hranilih. Je klic po nežnosti, po stiku, po spominu na svet, kjer smo bili že po naravi polni.

✴️ V središču spremembe: Ko Zemlja spreminja svojo pesem ✴️

1. Ali čutiš, da zrak drugače drhti? (o spremembi frekvence sveta) ✨ Ali si te dni zaznal_a, da nekaj v prostoru ni več enako? Da zrak drugače drhti? Da tišina ni več prazna, temveč gosta? Kot da bi se stene znane resničnosti zmehčale in začele oddajati drugačne valove – nevidne, a

Ne išči pomoč. Išči stik s svojo močjo.

Kako prenehati predajati svojo energijo drugim – in se spomniti, da si sam/a ključ. — 🕊 Ko pomoč postane past Svet nas je naučil, da pomoč pomeni, da nekdo nekaj reši namesto nas. In tako v dobri veri hodimo k terapevtom, zdravilcem, duhovnim učiteljem, včasih kot majhni otroci, ki želijo, da jih

✨ Tja, kamor usmerjam pozornost, tisto raste

Danes se je zgodilo nekaj, kar bi nekoč štela za poraz. Danes… Danes so vsi načrti za noro zaseden dan stekli v neznano z dežjem, ki je zjutraj odločno spiral vse, kar je bilo potrebno spiranja. Brez potrditve. Brez zunanjega dogajanja. Brez vseh zadanih ciljev... Nekoč bi na plano prišel

🌾 Manifestacija ali manipulacija?

Ko je resnica preglašena in duh postane blagovna znamka. V svetu, kjer se misli hitro materializirajo in želje še hitreje prodajajo pod etiketo poti do sreče, je beseda manifestacija izgubila svojo svetost. Včasih je pomenila poslušanje notranjega glasu. Usklajenost z ritmom narave. Zorenje skozi čas. Ustvarjanja prostora znotraj sebe. Danes

Zakaj že nekaj let delam obvezno s starši in ne samo z otroci?

Ko postanemo starši, vstopimo v odnos, ki nas presega. Otrok nam ne daje le brezpogojne ljubezni, temveč tudi priložnost za radikalen razvoj. Vsaka težava, ki jo vidimo pri otroku, je lahko povabilo – ne k njegovi spremembi, temveč k naši. Otrok je mehak kot vodna v posodi.Voda se prilagodi obliki

Ko ugotovim, da pojma nimam o nežnosti, a sem v njej vseeno bolj doma kot kdajkoli prej

Mislila sem, da sem se že naučila nežnosti. Da jo poznam, živim, delim. Pa pride dan… in spoznam: pojma nimam. Nežnost me ne nagradi kot medaljo za prestane preizkušnje. Ne pride takrat, ko jo iščem. Pride takrat, ko odneham. Ko pristanem – v tistem mehkem, tihem, nezaščitenem. Ko me raznese. Ko