Ljubezeni ki uči spuščanja

Te dni se naša družina intenizivno sooča z reševanjem naših ljubih živali in žal tudi z nenadno izgubo konja, ki nam je vsem neskončno prirasel k srcu...ob vsem intenzivnem doživljanju čustev kot ženska, pa se učim poleg biti tudi mati, ki si odkrito povedano niti ne morem predstavljati kako hudo je hčeri, ki si je tega konja želela tako močno, da je sama s poletnim delom in žepninami prihranila toliko, da si ga je lahko kupila. Ta žar v očeh, ko ga je prvič videla, kaj šele ko ga je pripeljala domov in kako zelo sta uživala drug ob drugem v učenju in spoznavanju...in potem kot strela z jasnega po komaj 10ih mesecih skupnega druženja, se je iznenada poslovil iz tega sveta. Šok za vse, a zanjo še veliko večji kot za nas...

Kaj me uči in kaj sem spoznala...pišem s solzami v očeh in naj besedilo očisti in naredi prostor v srcu ...

Kaj otrok prejme, ko skrbi za žival V naši družini živali nikoli niso bile le živali. So del našega vsakdana. Del ritma doma. Del učenja, ki ga ni mogoče predati z besedami. Ob njih skupaj odraščamo, zorimo, živimo... Otroci se ob njih učijo odgovornosti, prisotnosti in nežnosti. Mi, odrasli, pa se ob njih vedno znova učimo nečesa še globljega:... ...da ljubezen ni posedovanje... ...da nič, kar ljubimo, ni zares naše.... Ko otroku omogočimo odnos z živaljo, ne odpremo prostora samo za njegovo rast. Odpremo ga tudi zase. Ob spremljanju te vezi opazujemo nekaj izjemnega: kako se mlado srce uči skrbeti za drugo bitje, kako se v njem rojeva predanost, kako skozi vsakodnevne drobne naloge raste občutek notranje moči. In hkrati se tudi sami učimo. Učimo se ljubiti bolj odprto. Manj nadzorovati. Bolj zaupati. Življenje nas skozi živali pogosto zelo nežno, a neizprosno uči ene temeljne resnice: vse, kar nam je podarjeno, je tukaj za določen čas. Prav zato je sveto. Ko otroku podarimo možnost, da skrbi za žival, mu ne podarimo le veselja. Ne podarimo mu zgolj mehkih dotikov, iskrenega pogleda in tihih trenutkov povezanosti, ki jih razumejo le srca. Podarimo mu odnos, ki ga ni mogoče nadzorovati. Bitje, ki ga ni mogoče posedovati. Ljubezni, ki se ne lasti. In prav tam se začne eno najpomembnejših učenj življenja. Zakaj je skrb za žival tako dragocena? V svetu, ki otroke vse bolj usmerja v dosežke, primerjanja in zunanjo potrditev, odnos z živaljo odpira drugačen prostor. Prostor pristnosti. Žival ne sprašuje po ocenah. Ne zanima je uspeh. Ne meri vrednosti. Od otroka zahteva nekaj veliko pomembnejšega: prisotnost, doslednost, nežnost, odgovornost. Ko otrok skrbi za živo bitje, počasi začne razumeti, da ljubezen ni le občutek. Ljubezen je dejanje. Je vstati tudi takrat, ko se ne da. Je opaziti potrebe drugega. Je vztrajati. In prav skozi to se v njem gradi notranja moč. Poseben dar adolescence... V letih, katerih je sedaj moja hči, se mlad človek nahaja na posebnem pragu. To je čas, ko se svet znotraj njega hitro spreminja. Ko se identiteta šele sestavlja. Ko čustva pogosto nimajo jasnih besed. V tem času žival pogosto postane več kot spremljevalec. Postane varen prostor. Nekdo, ob katerem lahko mladostnik preprosto je. Brez potrebe po razlagi. Brez dokazovanja. Brez pričakovanj. Ob tej vezi se gradi nekaj dragocenega: zaupanje vase. Toda vsaka resnična ljubezen nekoč sreča tudi minljivost To je del, o katerem redko govorimo. Ko otroku dovolimo ljubiti žival, mu ne podarimo le radosti. Podarimo mu tudi možnost, da se sreča z izgubo. Takšna izguba lahko globoko pretrese. Lahko odpre nemoč. Lahko poruši iluzijo, da lahko z dovolj truda vse ohranimo. In prav tu se razkriva nekaj bistvenega. Izguba sama po sebi ni tista, ki določa, kaj bo ostalo. Odločilen je prostor, ki ga bolečina dobi. Travma ali preobrazba? Če mladostniku ob izgubi hitimo razlagati, ga želimo rešiti trpljenja, zmanjševati, popravljati ali utišati bolečino, ga učimo bega pred občutenjem žalovanja. Če pa mu dovolimo čutiti — zares čutiti — se zgodi rast... Bolečina začne zoreti v razumevanje. Takrat izguba ni več le rana. Postane iniciacija. Uči ga, da žalovanje ni znak šibkosti. Je dokaz, da je ljubil. In da srce lahko poči — ter se prav skozi to razširi. Ljubezen, ki uči spuščanja Morda je to eden največjih darov, ki jih lahko odnos z živaljo podari otroku. Da spozna: ljubiti ne pomeni zadržati. Ljubiti pomeni srečati. Skrbeti. Biti prisoten. In ko pride čas, tudi spustiti. To ni lekcija o izgubi. To je lekcija o življenju. Ker vse, kar je resnično dragoceno, nas nekoč nauči istega: odpreti srce dovolj široko, da lahko ljubi, in dlan dovolj mehko, da zna izpustiti. Morda je prav to ena najtišjih modrosti, ki jih živali prinesejo v naše družine. Ne učijo le otrok. Učijo vse nas. Učijo nas, da je ljubezen najčistejša takrat, ko ne zahteva večnosti, temveč polno prisotnost v času, ki nam je podarjen.

....Sky naj ti bo lepo tam nad mavrico....