O sprejemanju sebe v obdobjih sprememb

Danes se javljam po dolgem času, in zelo drugače...

Mislim, da smo ženske včasih neverjetno stroge do sebe. Znamo razumeti druge. Jih poslušati. Potolažiti. Pomagati. Biti tam, ko nas potrebujejo. Samo do sebe pogosto ne znamo biti niti približno tako nežne. In tako počasi postavimo vse druge pred sebe. Dokler lahko. Dokler zmoremo. Dokler imamo dovolj energije, da smo na razpolago za vse in za vsakogar. Včasih se celo v obdobju, ko je naše telo »čisto v redu«, pravzaprav oddaljujemo od sebe. Bežimo v delo, obveznosti, pomoč drugim, družbo, nenehno početje … samo zato, da nam ni treba zares začutiti, kaj se dogaja znotraj nas. In potem pride trenutek, ko telo reče: stop, nenadoma ni samoumevno, da nam uresniči vse ideje, ki si jih zapičimo v glavo. Ne vpraša več, ali imamo čas. Ne zanima ga, kaj vse moramo še narediti. Preprosto ne zmore več. Takrat smo prisiljenj obstati. Mirovati. Počivati. Biti sami s sabo. Včasih pridejo dnevi, ko nimamo energije niti za osnovne socialne stike. Ko je že odgovoriti na sporočilo preveč. Ko odpade vse kar »moram«, ostane pa samo vprašanje: Kaj se je zgodilo z mano? Takrat se lahko zelo hitro začnemo boriti tudi s svojim telesom. Številka na tehtnici postane dokaz, da se nekaj spreminja. Kilogrami postanejo nekaj, česar se moramo čim prej znebiti. In iščemo rešitev tam, kjer smo jo iskale že prej — v treningu, disciplini, odrekanju, pritisku nase. Ampak včasih telo ne potrebuje še več pritiska. Včasih potrebuje, da ga prvič zares poslušamo. Tudi »prekomerna« teža ni vedno zgodba o pomanjkanju discipline. Včasih je del obdobja, ko človek preživlja, se umika vase, išče varnost, počitek, nekaj... je teža tista, ki ga fizično drži pokonci. In mogoče se sprejemanje sebe začne ravno tukaj. Ne takrat, ko bomo imele »idealno« telo. Ne takrat, ko bomo izgubile nekaj kilogramov. Ne takrat, ko bomo spet dovolj močne, produktivne in vedno na voljo vsem. Ampak zdaj. V telesu, ki ga imamo danes. Vedno. V obdobju, ko smo lahke in polne energije, in v obdobju, ko se počutimo težke, utrujene, izgubljene in se same sebi ne zdimo več podobne. Morda ni vedno rešitev v tem, da se še bolj trudimo pobegniti od sebe. Morda je včasih čas, da se ustavimo in se vprašamo: Kaj pravzaprav potrebujem? Kaj mi telo že dolgo govori? Čemu se izogibam? In kaj bi se zgodilo, če bi se namesto popravljanja sebe začela počasi sprejemati? Včasih je največji premik narediti korak navznoter. Ne še en trening. Ne še ena dieta. Ne še ena zahteva do sebe. Ampak malo več tišine. Odkrivanje miru. Raziskovanje razumevanja sebe. Ker mogoče cilj nikoli ni bil, da postanemo nekdo drug. Mogoče je cilj samo, da se spoznamo takšne kot smo, tukaj v tem trenutku. In da se naučimo biti na svoji strani — ne glede na to, koliko tehtamo.Dolgo sem živela v telesu, za katerega sem verjela, da je samoumevno, da je stroj ki sledi vsem idejam, ki so zrasle na mojem "programiranem" umu. Trenirala sem. Bila sem fit. Vedno v pogonu. Vedno pripravljena na akcijo. Organizirala sem, pomagala, bila na voljo. Če je bilo treba, sem šla tudi na drugi konec Slovenije. In bilo je lepo obdobje. Ne bom rekla, da me kdaj ne ujame nostalgija. Ko pogledam fotografijo sebe, kako plešem ob drogu, se spomnim ženske, ki je bila močna, polna energije in vedno nekje na poti. Ampak danes razumem nekaj drugega. Tudi takrat, ko je bilo moje telo »fit«, jaz morda nisem bila zares v miru s sabo. Znala sem skrbeti za vse druge. Znala sem biti močna. Znala sem iti čez sebe. Nisem pa vedno znala ostati pri sebi. Obdobje, ki mi je dalo veliko in iskreno nebi ničesar spremenila. Potem se je zgodila poškodba hrbtenice. Za njo psihični zlom. In življenje, kot sem ga poznala, se je ustavilo. Nenadoma ni bilo več mogoče biti ves čas v pogonu. Ni šlo več pomagati vsem. Ni šlo več pobegniti v aktivnosti, v trening, v delo, v organiziranje, v nenehno »moram«. Telo je reklo dovolj. In jaz sem se morala zares srečati sama s sabo na čisto novem nivoju zavedanja. V preteklih letih, od poškodbe do danes se je v meni rodil nekakšen mir. Ne čez noč. Ne lepo. Ne brez bolečine. Ne brez obupa. Ne na hitro, kot sem bila vajena. Ampak počasi. In v tem novo nastalem prostoru so začele razpadati stvari, za katere sem prej mislila, da so moja resnica. Prepoznala sem kako so me vodili podzavestni strahovi, privzgojena prepričanja, pravila o tem, kakšna bi morala biti, kakšno telo bi morala imeti, kako bi morala izgledati, kaj smem in česa ne smem, kaj je vredno, kaj je dovolj. In ja … v tem času je moje telo dobilo približno 25 kilogramov več. V nasprotju z vsem, kar je medicinsko in logično. Soočila sem se z mnogimi strahovi, neštetimi umskimi obupi in ničkolikimi življenskimi situacijami, ki bi me lahko prikovale v večno temo, in se čudim...čudim se življenju, kaj vse prinese naproti, kako je nepredvidljivo in kako za vsakim njegovim vogalom, preži novo presenečenje v obliki življenjske izkušnje...izkušnje na katero morda ne moremo vplivati, da se nebi zgodila, lahko pa vplivamo nase, na pogled na življenje, se mu čudimo in se učimo dojeti, kako zelo čarobno je v svoji nepredvidljivosti. Ne morem reči, da sem danes popolnoma zadovoljna s svojim zunanjim izgledom. Ne bom se pretvarjala. Še vedno so dnevi, ko se pogledam in si želim drugače. Še vedno se učim sprejemati telo, v katerem živim danes. Ampak nekaj se je spremenilo. Včasih sem mislila, da moram najprej spremeniti svoje telo, da bom lahko živela. Danes počasi razumem, da moram najprej dovoliti sebi, da živim. In prav zato sem rekla "DA" ko sem dobila povabilo na modno revijo. Jaz, ki prej na nekaj takega verjetno sploh ne bi upala. Ne zato, ker bi nenadoma vzljubila vsak centimeter svojega telesa. Ampak zato, ker sem prvič začutila, da mi ni več treba čakati na neko »boljšo različico sebe«, da bi si dovolila stopiti pred ljudi. Stopiti na modno pisto. Biti videna. Biti jaz. In mogoče je to zame danes sprejemanje. Ne to, da se pogledam v ogledalo in si vsak dan rečem, da sem čudovita. Ampak to, da se pogledam in rečem: To sem jaz. To je moje telo. To je moja zgodba. In kljub vsemu, kar se je spremenilo, sem še vedno tukaj. Morda sem izgubila del telesa, ki sem ga nekoč poznala. Ampak našla sem nekaj, česar prej nisem znala iskati, niti nisem vedela, da lahko obstaja. Mir. In ko gledam to fotografijo z modne piste, me pravzaprav ne preseneča več moje telo. Bolj se čudim ženski, ki je v njem. Ženski, ki si je nekoč mislila, da mora biti popolna, močna, fit, vedno pripravljena in vedno na voljo … … danes pa počasi ugotavlja, da ji ni treba biti nič od tega, da bi bila vredna. Mogoče se ne učim ljubiti svojega telesa. Mogoče se učim ne zapustiti sebe zaradi njega. In to je zame trenutno dovolj. ❤️