Ko se iz žalosti rodi svoboda O tihih plasteh, ki jih telo spušča skozi cikel

Vsak ženski cikel je svojevrstno notranje potovanje. Ne premikamo se le skozi fiziološke spremembe, temveč skozi različna stanja zaznavanja, občutenja in prisotnosti. Skozi mesec se spreminja način, kako telo drži napetost, kako srce zaznava svet, kako globoko smo v stiku s sabo in kako jasno slišimo tiste tihe plasti, ki običajno ostanejo pod površjem. Nekatera obdobja nas odprejo navzven — v ustvarjalnost, lahkotnost, pretočnost. Druga nas povabijo navznoter — v počasnost, občutljivost, razkrivanje, v srečanje z vsebinami, ki se želijo premakniti skozi tkivo. Dolgo sem ta notranja nihanja opazovala kot nekaj, kar moram razumeti, obvladati ali preseči. Danes jih vse bolj doživljam kot povabilo k raziskovanju. Kot biodinamično govorico telesa, ki skozi ritem cikla razkriva različne plasti spomina, čutenja in modrosti. Ta zapis je nastal iz enega takšnih trenutkov — iz prostora, ki se je odprl po intenzivnem pred-, med- in pomenstrualnem obdobju, ko se je izpod globokih, težko ubesedljivih plasti žalosti nenadoma porodila tiha svoboda. In prav ta izkušnja me znova opominja: morda občutij ni vedno treba razložiti. Morda jih je včasih dovoljeno preprosto doživeti, opazovati in jim dovoliti, da skozi nas opravijo svoje delo.

Včasih pride dan, ko se po dolgih urah notranje teže nekaj nenadoma razpre. Kot bi se v tkivu ustvaril prostor. Kot bi telo po obdobju nevidnega dela končno izdihnilo. To niso vedno veliki trenutki razsvetljenja. Pogosto pridejo tiho. Kot nežen val lahkotnosti. Kot nenadna sposobnost, da ponovno začutimo lepoto jutra. Kot solza, ki ne boli več, ampak mehča. Žensko telo ne krvavi le biološko. Krvavi tudi spomine. Vsak cikel odpira plasti, ki jih skozi mesec nosimo v globini fascije, v medeničnem prostoru, v neizrečenih vzdihih, v zadržanih impulzih, v neobjokanih žalostih. In zato včasih pred krvavitvijo ne čutimo “slabega razpoloženja”. Čutimo srečanje. Srečanje s tistim delom sebe, ki je bil odložen v tkivo, ker ga nekoč ni bilo mogoče v celoti občutiti. To ni napaka telesa. To je njegova modrost. Ko dovolimo tem plastem, da se premaknejo skozi nas — skozi utrujenost, solze, praznino, tiho hrepenenje brez imena — se po drugi strani odpre nekaj skoraj svetega: svoboda brez razloga. Ne pride zato, ker bi rešile problem. Ne pride zato, ker bi nekaj dosegle. Pride zato, ker se je nekaj sprostilo. In morda je prav to ena največjih resnic ženskega cikla: da nas ne uči nadzora, temveč predaje ritmu raztapljanja in ponovnega rojstva. Danes, če čutiš lahkotnost po obdobju notranje teme, je ne zmanjšuj z razlaganjem. Tu ni logične raulage.. To je telo, ki ti šepeta: “Nekaj je odšlo. Prostor je ponovno odprt. Zdaj dihaj, občuti, doživi.”