Dovolj je časa

Zakaj se letos “konec leta” ne čuti kot zaključek? Zakaj telo ne želi hiteti, srce ne hrepeni po hrupu in duša ne sledi koledarju? Mnogi danes zaznavajo nenavadno tišino. Ne prazne, temveč gosto, živo tišino, ki ne zahteva razlage. Kot da se nekaj v kolektivnem polju mehča. Kot da se leto ne zapira – temveč se razkraja predstava, da se sploh mora. Um je navajen na datume, cilje in črte. Telo in srce pa živita v ritmu, ki ni raven. Živita v krogu. In tu se začne razkorak, ki ga danes čutimo skoraj vsi. Koledar, ki meri – in koledar, ki diha Zakaj čas, ki ga živimo, ne sledi več času, ki ga čutimo? Večina sveta danes živi po gregorijanskem koledarju. To je koledar, ustvarjen za organizacijo družbe: za delo, urnike, obdavčevanje, institucionalne cikle. Njegova logika je linearna. Dvanajst mesecev, neenakih po dolžini, razdeljenih v četrtine, cilje in zaključke. To je čas merjenja. Temelji na sončnem letu in matematičnih korekcijah, da sistem ostane stabilen. Je učinkovit. Je pregleden. In hkrati – je brez telesa. V tem času so dnevi enaki samo na papirju. Telo pa ve, da niso. Zato v tem sistemu pogosto čutimo pritisk: – da moramo nekaj zaključiti, – da moramo “izkoristiti čas”, – da je z nami nekaj narobe, če se ob koncu leta ne počutimo izpolnjene. To je čas, ki teče naprej, tudi ko mi ne zmoremo več slediti. 13-mesečni lunino-zemeljski ritem Nasproti temu – ali morda globlje od tega – obstaja lunino-zemeljski ritem. Ne kot ideologija, temveč kot spomin telesa. Luna v enem letu naredi približno 13 ciklov. Vsak traja okoli 28 dni – enakomerno, ponavljajoče, krožno. Ta ritem je vpisan v: menstrualni cikel, gibanje oceanov, tekočine v telesu, cikle spanja, sanjanja in regeneracije. 13-mesečni ritem ne pozna hitenja. Ne pozna zamujanja. Ne pozna “napačnega trenutka”. Je čas kakovosti, ne nalog. Je prehajanje skozi faze: sejanje – rast – zorenje – spuščanje – praznina. V tem času ni konca leta. Je samo prehod skozi prazen prostor, kjer se nekaj lahko resnično spremeni. Zakaj se ta ritem danes vrača v zavest? Ne zato, ker bi ga morali uvesti. Ampak zato, ker ga telo nikoli ni pozabilo. Ko kolektivna zavest postaja bolj občutljiva, linearni čas začne pokati. Ljudje čutijo utrujenost, odpor, praznino ob “novih začetkih”, ki nimajo korenin. To ni pomanjkanje volje. To ni izguba smisla. To je razpad starega odnosa do časa. Zato leto danes ne želi umreti decembra. Zato januar ne čuti kot začetek. In zato se nekaj globoko v nas upira ideji, da bi morali zdaj “potegniti črto”. Zakaj nas prazniki letos izčrpavajo? Zakaj po druženjih ne čutimo polnosti, temveč praznino ali utrujenost? To ni antisocialnost. To ni odmik od ljudi. To je inteligenca živčnega sistema, ki ne želi več sodelovati v predstavi. Praznična frekvenca veselja je pogosto glasna in forsirana. Preveč dražljajev. Premalo resnice. Srce danes ne išče množice. Išče prisotnost. Ko se srečujemo brez stika, se razpršimo. Ko govorimo brez resnice, se izpraznimo. In telo to zelo natančno zazna. Če po srečanju izgubljam sebe, to ni srečanje. To je razdajanje brez povratka. Zato se mnogi umikajo. Ne stran od ljudi – temveč nazaj v svojo os. Današnji kozmični dan – vmesni dih Današnji dan nosi kvaliteto vmesnosti. Ni zaključek in ni začetek. Je premor med vdihom in izdihom. Polje podpira umik, poslušanje, resnico brez razlage. Ni dan za odločitve, temveč za zaznavo. Ni dan za obljube, temveč za iskreno priznanje: tako je. Utrujenost, teža v telesu ali potreba po samoti danes niso znak padca energije. So znak, da se zavest sidra globlje v telo. Jaz sem – utelešena zavest Kaj če nismo tukaj, da sledimo času, ampak da ga izkušamo? Kaj če sem jaz – neskončna zavest, ki se je odločila imeti telo, da bi lahko čutila mejo, bližino, toplino, tišino? V tem pogledu ni treba nikamor priti. Ni treba zaključiti leta. Ni treba praznovati, če srce kliče po miru. Morda nismo utrujeni od leta, ampak od časa, ki ni več resničen. Nežen zaključek Če ti letos ni do prazničnega norenja, morda končno slišiš ritem Zemlje. Če si po druženjih bolj izčrpan/a, morda tvoje srce zahteva resnico, ne vloge. In če čutiš, da se nekaj ne končuje, temveč razkriva – potem si v stiku. To ni konec. To je trenutek, ko čas spusti oprijem. In se življenje znova spomni, kako dihati v krogu.