Hrana: potreba ali program?

Ali si danes res lačen/na? In če si – kaj v tebi v resnici kliče? Morda ni želodec. Morda ni telo. Morda je spomin. Lakota, ki jo poznamo, pogosto ni potreba po hranilih. Je klic po nežnosti, po stiku, po spominu na svet, kjer smo bili že po naravi polni. V tem svetu, v katerem si zdaj – hrana ni več le snov. Je zgodba. Je zgodovina tvoje zavesti, ujeta med okusi, med grižljaji, med krivdo in hrepenenjem. Hrana te je učila, kako biti dobra. Kako se nadzirati. Kako ne biti preveč. Ne preveč glasna. Ne preveč čutna. Ne preveč ženska. Ne preveč moški. Ne preveč živ/a. Hrana, ki naj bi negovala, je postala orožje. Hrana, ki naj bi hranila, je postala pogoj. Hrana je postala program. — Kdo v tebi jè? Je to bitje, ki posluša svoje telo – ali program, ki se meri v kalorijah in krivdi? Je to tempelj, ki čuti svetlobo, ali stroj, ki mora zdržati do večera? Sistem je ustvaril pravila: – koliko je dovolj – kdaj je preveč – katera hrana je čista – katera te dela duhovno “napredno” In ti si verjel/a. Kot otrok si vpijal/a resnice, ki niso bile tvoje. In tvoje telo je postajalo poligon za vse tisto, kar svet ni mogel začutiti. — Ali smo vedno jedli? V spominu tvoje duše obstajajo časi, ko si živel/a od svetlobe. Ko je dih hranil več kot kruh. Ko je kaplja rose ob svitu pobožala tvoje celice z več prisotnosti kot polna miza. Hrana ni bila potreba. Bila je ples. Darilo. Včasih izbira. Nikoli pogoj. Toda z zgoščanjem materije in padcem zavesti, z vstopom strahu in ločenosti, je hrana postala edino, kar je ostalo kot stik z življenjem. In tako se je začela odvisnost. Ne zato, ker si slab/a – ampak zato, ker si bil/a pozabljen/a. Tvoje telo se je zgrnilo okoli praznine in jo poskušalo zapolniti. — Ko pridobivaš na teži Teža. Voda. Napetost. Tiha presoja vsakič, ko stopiš na tehtnico ali vase. Kaj če to ni kazen? Kaj če je to alkimija? Ko se v tvojem telesu raztaplja preteklost. Ko se vsak gram prelivajoče se teže polni z nečim svetim – z vodo, ki mehča ognjene usedline bolečine. Z maso, ki zdrži sveto razpadanje. Telo potrebuje več prostora, ko stopaš skozi prehod. Ko odvržeš stare vloge. Ko skozi se razkrajajo stara utelešanja. To ni zmeda. To je pripravljenost. Hrbtenica – vrata razkroja Kaj če vnetje / bolečine v hrbtenici in predvsem v sakralnem delu, tisti nežen ogenj, ki boli in gori – ni napaka?

Kaj če je mesto bolečine, mesto, kjer se razkraja vse, kar te je nekoč sidralo v krču. Kaj če je to zadnje mesto, kjer ego še drži vajeti. In ti jih spuščaš. Tvoje telo to ve. Zato ustvarja prostor. Zato nabira težo kot duhovno amnijo – zaščitni ovoj, da zarkroji tisto, kar iz tebe umira in ustvarja prostor za novo. Nova/stara resnica o hranjenju Hrana ni sovražnik. Ni greh. Ni odrešitev. Je ena od poti – če prihaja iz notranje izbire, ne iz zunanje hipnoze. Ko hrano okušaš s prisotnostjo, postane zavezništvo z zemljo. Ko lakoto prepoznaš kot dušni klic, se lahko nahraniš tudi z zvokom, s svetlobo, z dotikom. Ko ti postaneš izvor hranjenosti, se zunanja hrana umiri. In telo ti reče hvala. Ne, ker si ga popravila. Temveč ker si ga poslušal/a. — Povabilo: Ne popravljaj se. Ne zateguj. Ne izločaj. Raje sedi. Dihaj. Okušaj. Pusti telesu, da te nauči nove resnice. Hrana morda ni potreba. Morda ni program. Morda je samo ogledalo tega, koliko si si dovolil/a začutiti, kdo si. In ti si mnogo več kot lakota.