Ko moški postane prostor

Zapis za moškega, ki se spominja

Moški, ta zapis je zate.

Ne za tistega v tebi, ki išče odgovore, temveč za tistega, ki je pripravljen postati vprašanje. Ne za tistega, ki gradi strategije, temveč za tistega, ki si upa ostati, tudi ko ne ve. Tvoja resnična moč ni v tem, da veš. Tvoja moč je v tem, da si. Ko postaneš prostor, ne da bi poskušal popraviti svet okoli sebe, se nekaj zgodi. Ženska to začuti. Ne v besedah, ne v logiki — začuti to v kosteh. Njeno telo začne dihati drugače. Ne zato, ker jo vodiš, temveč zato, ker si prisoten. To ni prisotnost, ki zasede prostor.

To je prisotnost, ki ustvari prostor. — 1. Pot v prisotnost 🔸 Vstop v ničto točko Sedi. Ne da bi karkoli iskal. Tri minute glej v eno točko — kamen, svečo, luno. Ne analiziraj. Ne razlagaj. Samo bodi tam, dokler ne začutiš, da postajaš točka tišine. To je moč brez hrupa. To si ti. A to ni tvoja končna postaja. To je izvir. Ko si enkrat tam — iz te točke zaznaj žensko, prostor, klic trenutka. Naj se tvoj korak rodi iz tišine, ne iz refleksa.

To je sveta akcija — ki vodi, ne da sili.

Ki varuje, ne da nadzoruje.

Ki pleše, ne da rani. — 🔸 Dih kot kompas Vdihuj 4 sekunde. Zadrži dih 4 sekunde. Izdihuj 6.

Zaznaj točko med anusom in genitalijami.

To je tvoj notranji center, kraj moči, ki ne rabi dokazovanja.

Ko si tam — si doma. In ko si doma v sebi, nisi več nevednež v stiku z njo. — 🔸 Hrana, ki te poveže z esenco Jej, kar te prizemlji. Ne kar te spodbuja: Korenovke.

Temna zelenjava.

Fermentirano.

Živa voda.

Manj poživil — več tišine v sistemu.

Telo naj postane tvoje orodje poslušanja, ne bojišče. — 🔸 Kako veš, da si v svoji prisotnosti? Ko ženska ob tebi spusti rame. Ko ni več napetosti v tvoji potrebi, da “narediš nekaj prav”. Ko tvoje oči postanejo mehke, a stabilne. Ko lahko sediš ob njej — in ne narediš nič, pa si naredil vse. — 2. Moški, ki pleše z žensko – ne okoli nje Moški, nisi tukaj, da bi obkrožal žensko kot luna okoli zemlje.

Nisi tukaj, da bi jo opazoval, občudoval, čakal, da te povabi.

Niti nisi tukaj, da bi jo osvojil. Tukaj si, da vstopiš. Da iz svoje osi — iz notranje ničte točke — zaznaš, kdaj ples kliče. Da se premakneš ne iz potrebe, temveč iz odziva na Resnico. Ženska te čuti.

Ne rabi tvojega dokazovanja.

Rabi tvojo pripravljenost, da si v sebi, a tudi z njo.

Da si mir, a tudi val.

Da si kamen, a tudi korak. Ko stopiš iz praznine v dejanje, nastane prostor, ki jo ne rani.

Ko plešeš z njo — ne okoli nje — se rodi nekaj večjega kot oba.

Takrat ni več vprašanja, kdo vodi.

Oba sta korenina. Oba sta klic. Oba sta resnica v gibanju. To je moški, ki se spominja svoje esence.