Ko pozabim nase: kako prepoznati vzorce, ki me vodijo stran od mene

Včasih se zbudim in že ob prvem koraku začutim, da sem zadaj. Za vsemi nalogami, občutki, odzivi sveta. In že sredi dopoldneva tiho pozabim nase. Ne zato, ker bi si želela. Ampak ker sem tako dolgo v življenju "vadila", kako se izpustiti. Kako odložiti svoje želje, jih postaviti za kasneje. Ampak kasneje nikoli ne pride, če ne pride zdaj. 🌫️ Vzorec tihe dolžnosti To je občutek, ki mi polzi čez ramena, kot mokra odeja. Tisti stari znanec, ki pravi: »Samo še to ... potem boš lahko zadihala.« In jaz pokimam. A v resnici moja rebra postajajo vse bolj toga. Zrak se mi ujame nekje pod ključnico.

Vdih in izdih in vse vmes je izgubljeno, tam nekje v daljavi.

Telo čaka. Srce čaka. Jaz pa tiho izginjam v obljube, ki jih nihče ne zahteva – razen mene same. 🤍 Vzorec priučenega pozabljanja Navadila sem se ne poslušati. Ne slišati, ko me notranji glas nežno potegne k tlom, v zemljo, v počitek. Ko me noge s svojo težo vlečejo k počasnosti, ko lopatice preko pekoce bolečine prosijo, da se razpnejo kot krila. A jaz grem naprej. Mehansko. Tiho. Kot bi bila tam, a me ni. In v tem pozabljenem prostoru ne boli samo telo. Boli praznina. Boli odsotnost mene. 🔄 Vzorec ponavljanja Tudi ko sem budna, lahko sanjam. Sanjam vzorec: kako bom naslednjič naredila drugače. A potem pride nov dan in spet odložim stik. Odložim nežnost. Odložim klic. In sebe. 🌱 In potem pride trenutek... Ko ne zmorem več mimo sebe. Ko nekaj v meni poči – tiho, brez drame. Morda le pogled v list, ki mirno počiva na zemlji. Ali dotik dlani, ki zdrsne na trebuh in končno ostane. In v tej majhnosti so vrata. Ne na stežaj odprta – dovolj priprta, da vstopim. — Kako prepoznam, da odhajam stran od sebe? – Ko se trudim biti učinkovita, a nisem več resnična. – Ko me ne zanima, kako sem – zanima me, kaj sem naredila. – Ko si želim miru, a izbiram nemir. – Ko me notranji glas kliče, jaz pa obrnem pogled. — Vračanje Vračanje je dotik, ki ostane. Je dih, ki ga ne potisnem stran. Je občutek na notranji strani kože, ki pravi: Tu si. In dovolj je. Ni spektakel. Ni preobrat. Je nežna revolucija prisotnosti. Vračanje je lahko:

– en sam zavesten vdih, ki razširi prostor v prsih

– grižljaj hrane, ki ga okusim počasi, kot obred

– pogled, ki se ne izmika, ampak objame

– občutek tkanine na koži, ki me spomni, da sem tu

– dotik svojih las, roke, trebuha – kot bi božala otroka

– vonj, ki me nese v varnost

– misel, ki jo ujamem preden postane sodba – in jo zamenjam za nežnost

– trenutek tišine med dvema opravkoma, ki ga ne zapolnim

– poslušanje svojega srca, preden odgovorim Vračanje ni dosežek. Je spomin. Na to, da sem celota. Na to, da ne rabim biti boljša, temveč bolj tukaj. In v tem prostoru nežne, tihe polnosti se zgodi nekaj, kar sem dolgo iskala zunaj: vse obveznosti, naloge, skrbi – postanejo možnost za stik. Za utelešeno prisotnost v delovanju. Za to, da počistim tla iz srca. Da odgovorim na sporočilo iz svojega miru. Da skuham kosilo iz nežnosti do sebe. Da živim svojo odgovornost, ne kot težo, temveč kot ples v stiku s seboj. Ko sem v sebi, ne potrebujem več bežati od nalog – ker jih ne delam več iz razpršenosti. Temveč iz polnosti. In iz te polnosti lahko dam, naredim, speljem – in še vedno ostanem v sebi.

Tu sem jaz, v svoji prisotnosti, čutenju sebe. Ko se zavedam da je trenutek tukaj in zdaj vse kar v resnici imam, zaživimo življenje v svoji edinstveni polnosti.

Hvala življenje!