Ko ugotovim, da pojma nimam o nežnosti, a sem v njej vseeno bolj doma kot kdajkoli prej

Mislila sem, da sem se že naučila nežnosti. Da jo poznam, živim, delim. Pa pride dan… in spoznam: pojma nimam. Nežnost me ne nagradi kot medaljo za prestane preizkušnje. Ne pride takrat, ko jo iščem. Pride takrat, ko odneham. Ko pristanem – v tistem mehkem, tihem, nezaščitenem. Ko me raznese. Ko se razjočem. Ko ne zmorem več držati nikogar. Ko množica posameznikov, ki panično išče oporo v meni postane preveč in me ta preveč spravi ob živce in telo reče: > »Zdaj, zdaj mi končno pusti dihati.« Nežnost ni nekaj, kar pridobiš. Nežnost je kot voda, ki začne teči, ko odstraniš zidove. Ko ne zdržiš več biti močna. Ko ni več besed, s katerimi bi lahko razložila svojo pot. Ko samo sediš… in si. Takrat se spomnim vseh tistih noči, ko sem jokala v svojih krilih. V tihoti. Brez opore. A s hvaležnostjo, ki me je na koncu vedno preplavila kot svetloba. Danes se ne trudim več biti nežna. Danes samo opazujem, kako se nežnost sama rodi, ko ne zanikam več svoje bolečine. Ko ne zanikam jeze, razdraženosti, občutka pozabljenosti. Takrat pride. Ne kot nagrada, ampak kot resnica. Moja. Tvoja. Naša. Nežnost kot dih življenja, ki si ga ne lastim.

Ko se ženska počasi vrača v svojo nežnost, ko neha hiteti, primerjati, dokazovati, in začne prepoznavati, kako dragocena je njena prisotnost sama po sebi – se nekaj v njej začne mehčati. Nežnost je vrata, skozi katera telo lahko vstopi v globoko sprejemanje. Šele tam, v tej mehkobi, se lahko resnično odpre prostor za novo življenje. Zanositev se ne zgodi le v telesu – zgodi se v celoti ženske, ko začuti, da je varna, ljubljena in dovolj. Storilnost ženske – ta tih, a neusmiljen pritisk, da mora biti učinkovita, stabilna, razpoložljiva, močna – je pogosto tisto, kar najbolj preprečuje zanositev. Zakaj? Ker telo za zanositev potrebuje nekaj čisto drugega kot uspeh. Potrebuje mehkobo. Prostor. Začasno odložitev kontrole. A mehkoba danes ni priznana vrednota. Svet zanjo nima jezika. Ne ve, kako jo sprejeti – ker zahteva upočasnitev, prisotnost, dih, zaupanje, krožnost. Zato toliko žensk obupa, ko telo noče zanositi. A telo samo čaka – da ga nehamo nadzorovati, meriti, optimizirati… In mu verjamemo. Žensko telo zna. A v kulturi, kjer se ljubezen meri z opravljenimi nalogami, in vrednost s sposobnostjo, da ne potrebujemo nikogar, postane mehkoba skoraj prekršek. In prav zato je nežnost največja oblika upora. In zanositev največji čudež nežnosti. V tem procesu pa ima svojo, pogosto podcenjeno vlogo tudi moški. V svetu, kjer so ženske večinoma naučene, da morajo biti močne, vzdržljive in nepotrebne, je zavesten moški kot pristanišče za dušo. Njegova prisotnost ni dejanje reševanja, temveč dejanje navzočnosti. Ko moški ne zbeži pred njeno močjo, temveč v njej prepozna božanskost, postane prostor, kamor se lahko ženska nasloni. In ko se ženska resnično nasloni, ko končno ne rabi ničesar dokazovati – takrat se zgodi mehčanje sveta. Takrat se zgodi alkimija. Moški ji ne pomaga tako, da jo popravlja. Pomaga ji s tem, da jo vidi. Da s svojo prisotnostjo drži prostor, ki ga ona čuti kot varen. Da ne beži, ko je ona v razpadu, v vodi, v kaosu. Ampak ostane. Dihajoč. Pripravljen. Moški, ki ve, da s tem ko razvaja njeno bitje – s čajem, z dotikom, z besedo, s tišino – hrani vhod v svet, v resnici služi svetosti, ki ga je ustvarila. In ko ženska lahko spusti – takrat teče mleko, teče tok življenja, takrat se rojeva novo. Moški, ki zna biti neusmiljeno prisoten, je tisti, ki žensko spomni, da je lahko mehka. In da ni sama. — 🌙 Kontemplacija za danes: > Kaj če bi bila danes nežna ne zato, ker si dobra, temveč zato, ker si resnična? Kaj če nežnost ni cilj... ampak vrata v dom, kjer si si dovolj? — 🌀 Zapis je nastal v času menstruacije, ko me telo vedno znova spusti globlje v stik z resnico. Hvaležna sem za ta prostor. In za to, da sem lahko prisotna tukaj, vsak dan drugače, vsak dan bolj. 💛