Kolektivna transformacija: razpad oklepov in rojstvo srčnega Jaza

V teh dneh se v zraku postavlja tiho vprašanje, ki ga mnogi občutijo, a si ga le redki upajo izgovoriti: Kako dolgo še lahko človeštvo nosi oklepe, ki ne pripadajo več temu, kar postajamo? Na zunaj se zdi, kot da svet zgolj tone v zmedo in preobremenjenost. A v globljih plastih kolektivnega polja se dogaja nekaj veliko bolj svetega: začenjamo spuščati stare obrambne strukture, ki so nekoč nosile smisel, danes pa dušijo stik s srčno resnico. Oklepi, ki se zdaj pospešeno raztapljajo, niso kovina. So otrdeli vzorci preživetja. Načini, kako smo se naučili umakniti resnici, ko je bila preveč. Strah pred tem, kaj se zgodi, če se pokažemo takšni, kot res smo. Zunanje vloge, ki naj bi nas zaščitile, a so nas sčasoma odrezale od notranjega ritma. Zdaj lahko prvič množično čutimo, kako te strukture razpadajo. Ne zaradi napada. Ne zaradi boja. Temveč zato, ker frekvenca planeta preprosto ne podpira več življenja, ki ignorira srce. Predstavljaj si velik trg, poln ljudi. Vsak nosi težek oklep, v katerega je bil pritisnjen že pred rojstvom. Ko se množica premika, kovina rožlja in trka kot spomin na staro dobo. Nato nekje v množici nekaj popusti. Mala razpoka. Šibak zvok padajočega kosa kovine. Ljudje se ozrejo. Nekateri se prestrašijo, drugi poskušajo oklep še bolj zategniti. A obstajajo tudi tisti, ki se ne upirajo. Stojijo, ko se kovina lušči iz njihovih teles. Stojijo — goli v resnici, a izjemno močni v prisotnosti. In prav ta prisotnost začne oddajati mehko, zračno svetlobo, ki se nežno širi med množico in tihi dotik svetlobe mehča strah in jača zaupanje. Nato se začne topiti tudi kovina drugih. Najprej počasi, potem kot val. Resnica je nalezljiva. Ne zato, ker se vsiljuje, temveč zato, ker sprošča. To je pravi obraz današnje kolektivne transformacije: ne razpad sistema, ne uničenje starih struktur, temveč rojstvo človeka brez oklepa. Človeka, ki se ne premika več iz strahu, temveč iz svojega centra. Človeka, ki si dovoli biti mehko prisoten. Človeka, ki ne išče moči v sili, ampak v integriteti. Zlata nit resnice, ki te dni teče skozi polje, je preprosta: Ko oklepi odpadajo, ne izgubljamo zaščite. Izgubljamo samo vse, kar nas je ločevalo od sebe. In vsakič, ko se vrnemo k sebi, se rodimo na novo.