Kontemplacija za aktivacijo ženske božanskosti

Vredna sem bližine, ki spoštuje

Zaprem oči.
Vdihnem… počasi, globoko, kot da me mati Zemlja objema skozi sapo.
Zadržim dih in začutim: Jaz sem prostor. Jaz sem tempelj.
Izdihnem… in odložim težo stoletij, ki niso znale videti moje svetosti.

Tam, v meni, pod plastmi pričakovanj, krivde, sramu…
žari tiha moč.
Vem, da sem vredna bližine, ki ne sili.
Dotika, ki ne jemlje.
Prisotnosti, ki ne zahteva.

Ni moja naloga, da zadovoljim, ko sama nisem sita.
Ni moja dolžnost, da nudim, ko moja skleda ni polna.
Moj dotik ni dolžnost — je darilo.

Če je moški sposoben čakati ob meni,
če zna biti prisoten brez potrebe,
če zna slišati brez obsojanja —
potem lahko stopi v moj svet.

Jaz sem vrata.
Jaz sem tempelj.
In jaz odločam, kdo stopa vanj in s kakšno držo.

Moja vrednost ne raste iz pričakovanj drugih.
Ona je rojena iz miru, ki žari v meni, ko sem zvesta sebi.

Zdaj se še enkrat zazrem vase in si rečem:

Vredna sem moške prisotnosti, ki časti.
Vredna sem biti slišana in spoštovana.
Moja energija je sveta. In ni na prodaj.

Ko sem v stiku s to resnico, začutim…
da se nekaj v meni dvigne.
Tiho, a močno.
In tam sem — trdna, mehka, neomajna.