🌕 Luna – med resnico in mitom

1. Kolektivni pogled

Na nebu razprta polna Luna, je v zgodovini človeštva vedno pomenila nekaj več kot le svetleč krog. Ljudstva so ji pripisovala moč nad plimovanjem, nad rastjo rastlin, nad spanjem in celo nad razumom. Iz teh prepričanj izvira beseda lunatik – kot da Lunin sijaj odpira vrata norosti. Številne mitologije so Luno povezale z ženskami, z njihovim ciklom, z magijo in skrivnostjo noči. Drugi so jo videli kot hladno, oddaljeno silo, ki se dotika človeka brez njegove vednosti. V vsakem primeru pa je bila Luna platno, na katero je človek projiciral svojo notranjo skrivnost. Kar nismo znali razumeti v sebi, smo videli na nebu. 2. Razlaga za um Znanost je odkrila, da Luna res vpliva na Zemljo. Njena gravitacija premika oceane, ustvarja ritem plimovanja in oseke. A vpliv na človeško psiho, spanje ali čustva nikoli ni bil dokazan. Čeprav naše telo vsebuje vodo, nismo oceani. Imamo zavest. Psihologija pojasnjuje, da vera sama po sebi deluje kot program: če verjamem, da me polna Luna naredi nemirnega, bo moje telo sledilo temu vzorcu. Kolektivna zavest je močno polje, in ko milijoni ljudi verjamejo v vpliv Lune, ta vpliv tudi občutimo – a ne zato, ker bi Luna to povzročila, temveč zato, ker smo se na zavedtnem ali podzsvestnem nivoju odločili temu vrjeti. Tu se pokaže resnica: Luna je ogledalo, ne gospodar. V njej ne gledamo moči zunaj nas, temveč lastno prepričanje, lastne sence in projicirane zgodbe. 3. Mistični preobrat Ko Luna doseže polnost, iluzija doseže vrhunec. Sveti močno, jasno, skoraj absolutno. In prav tukaj se skriva priložnost: ko iluzija zasije najmočneje, se lahko tudi razblini. Še bolj izrazit je trenutek luninega mrka. Takrat Zemlja zakrije Luno, in njena svetloba izgine. Kar je še malo prej izgledalo vsemogočno, se raztopi v temi. To ni kozmična grožnja, temveč povabilo. Povabilo, da prepoznamo: moč nikoli ni bila v Luni. Moč je v nas, ki jo gledamo. Človek ob polni Luni pogosto čuti intenzivneje – a ne zato, ker bi Luna vplivala nanj, temveč ker kolektivni mit odpre vrata, da začutimo sami sebe globlje. Polna Luna in mrk sta pravzaprav oder, na katerem se pokaže, koliko moči še vedno pripisujemo zunanjim silam. 4. Srčna resnica in kontemplacija Za ženske: Draga ženska, kolikokrat si verjela, da tvoj cikel vodi Luna? Da je tvoje počutje, tvoja intuicija vezana nanjo? Resnica je, da si ti Luna. Ti si ritem, ki se polni in prazni. Tvoja moč je v tvojem telesu, v tvojem srcu, ne na nebu. Vprašaj se: Kaj se zgodi, če svojo moč vrnem k sebi, namesto da jo pripišem zunanjemu telesu? Za moške: Dragi moški, kolikokrat si gledal Luno kot skrivnostno silo, ki oblikuje ženske, noč, neznano? Resnica je, da si ti tisti, ki nosi svetilko znotraj sebe. Jasnost, ki ni vezana na sijaj zunaj tebe. Vprašaj se: Kje sem dal svojo moč mitom in kako jo lahko povrnem v svojo prisotnost tukaj in zdaj? Skupno seme: Moški ali ženska, oba pola sta v istem spominu: nič zunaj nas nima večje moči kot notranja resnica. Ko Luna in mrk prepletata svetlobo in senco, nas opomnita: iluzija se razkrije prav, ko je najmočnejša. Takrat jo lahko presežemo. In v tihem trenutku, ko se nebo zatemni, se spomnimo: nismo ujeti v zunanje cikle. Jaz izvor svetlobe. Jaz sem kreator/ka vsega.