Ne išči pomoč. Išči stik s svojo močjo.

Kako prenehati predajati svojo energijo drugim – in se spomniti, da si sam/a ključ. — 🕊 Ko pomoč postane past Svet nas je naučil, da pomoč pomeni, da nekdo nekaj reši namesto nas. In tako v dobri veri hodimo k terapevtom, zdravilcem, duhovnim učiteljem, včasih kot majhni otroci, ki želijo, da jih nekdo vodi da »naredijo prav«. A nevede – ob tem pogosto podzavestno podarjamo svojo moč. Ko verjamemo, da nas bo nekdo drug pozdravil, rešil, osvobodil, se na subtilni ravni odpovemo svoji lastni moči in notranji odgovornosti. In s tem – svoji svobodi. Iskanje pomočnika hitro postane iskanje rešitelja. A dokler rešitev ni naš lasten stik s seboj, ostajamo ujeti v krog odvisnosti, v katerem vsakokrat znova potrebujemo nekoga zunaj sebe. — 🔥 Voditi, ne pomagati V svojem delu ne »pomagam« ljudem v klasičnem smislu. Ne delam stvari namesto njih. Ne odstranjujem njihove bolečine. Ne govorim namesto njihove duše. Sem prostor. Zrcalo. Prisotnost. Sem tukaj kot vodnica – da te vodim bližje k tebi, k tvojemu notranjemu kompasu, k tvoji resnici. Sem tukaj, da ti pomagam prepoznati, katere vzorce še nosiš in jih v resnici ne potrebuješ več. Da zaznaš, da bolečina obstaja, in da z njo ni nič narobe. Da je pogosto prav ona glasnica preporoda – ko se tvoje bivanje širi v nove razsežnosti. Trpljenje ni nekaj, kar ti povzročijo drugi. Je proces, ki si ga – zavestno ali podzavestno – izbral sam. In to pomeni, da imaš tudi moč, da iz njega izstopiš. Tukaj sem, da te vodim, da ključe svojega življenja vzameš nazaj v svoje roke in jih ne daješ več svetu, okolici, drugim. Tukaj sem, da te vodim v resnico. In del tega procesa je lahko tudi tvoja jeza name. Tvoja zamera. Tvoje razočaranje. A ne pozabi – resnica ni vedno to, kar tvoj um misli, da je prav. Zato te vprašam: > Si upaš podvomiti v vse, kar zdaj verjameš, da je res? Si upaš pogledati onkraj pripovedi svojega ega – in dovoliti resnici, da te preobrazi? — ✦ Za žensko... Ko se ne opravičuješ več za svojo moč, se tvoje telo spomni, da je sveto. Tvoj glas postane voda. Tvoje srce – ogenj, ki ne zažge, temveč greje. — ✦ Za moškega... Ko ne rabiš več dokazovati, da zmoreš, se tvoj temelj naseli v tišini. V varnosti tvoje prisotnosti lahko drugi zadihajo. Lahko zadihaš tudi ti. V varnosti tvoje prisotnosti postaneš samosvoj vodja, ki izžareva zaupanje in varnost. — 🌿 To ni konec. To je začetek. Ko enkrat prepoznaš svojo moč – ne kot idejo, ampak kot izkušnjo – se ne ustaviš. Nisi na cilju. Ne obstaneš. Takrat se prvič začne tvoje življenje iz tebe. To ni končna postaja. To je začetek bivanja, v katerem prisotnost postane tvoj kompas. Kjer lahko dvomiš in obenem zaupaš v svoj korak. Kjer se ne bojiš spremembe, ker veš, da se spreminjaš iz avojega vira. In takrat ne potrebuješ več rešiteljev. Ker si nehal/a iskati nekoga, ki bi te popravil. In si začel/a dojemati, da si že cel. Da si že doma. — ✧ Za razmislek: Komu še vedno nezavedno daješ ključe svojega življenja? Kje še vedno čakaš, da ti nekdo drug pove, kaj je prav? Kaj bi se zgodilo, če bi to moč danes vrnil/a sebi? — Naj tvoje iskanje ne vodi več navzven, temveč navznoter – v globino. Tja, kjer si že cel/a. Tja, kjer že veš. Tja, kjer si že doma. ✨