Pik ose – vrata v magijo telesa

Danes sem začutila, da bi z vami delila včerajšnjo jutranjo izkušnjo.

1. September. Jutro. Jutranja rosa na mojih stopalih, zasanjano korakam po travniku, in naenkrat začutim ostro bolečino, tam nekje vmes, na prehodu med stopalom in nartjo, točno na sredini. No kaj takega. Pičila me je osa. Tako majhen stik – in hkrati tako močan. Nepričakovan, v umskem procesu neprijeten dogodek. Kot da bi me življenje hotelo spomniti na most med zemljo in svetom, med prisotnostjo in raziskovanjem. Lahko bi se spustila v naučeno zgodbo uma in dovolila zgodbam: To je nevarno. Kaj pa če pride močna alergijska reakcija? Kaj pa, če se zaplete? ... da me prevzamejo. Tako smo pač naučeni – vsak boleč občutek takoj povežemo s strahom in s tem, da se nam dogaja nekaj končnega, hudega, groznega. Tokrat sem izbrala drugače. Ostala sem prisotna. Samo opazovala sem, kaj se dogaja, kot opazovalka svojega telesa in svojih odzivov.

Zavestno sem se odločila, da ne bom urgirala, reševala situacije z obkladki, kremami, in drugimi blažilnik, radovedno sem se spustila v doživetje z vprašanjem in radovednim duhom, le kaj je na drugi strani poznanega.

​

Bolečina in njena ostrina sta precej hitro potovali in se razširilo čez telo. Noge so postale mehke, skoraj želatinaste. Nadzor nad gibanjem in njegovo stabilnostjo je hitro napredoval in kdor me pozna ve, da je moj nadzor in stabilnost v koraku, precej zasidran v globine mojega delovanja. Zaradi nestabilnosti je um želel v paniko, a sem se zaznala in prešla v občutek zaupanja, da se vse dogaja zame, za moje višje dobro. V trenutku sem občutila zemljo pod seboj, podporo, ki je vedno tam, če se nanjo naslonim. Mehke noge so me učile, da ni treba stati trdo, ni treba siliti – dovolj je, da začutim stik s temeljem, z lastnim telesom, z naravo. Srce je preskakovalo, ustaljen umirjen utrip, katerag sem vajena, je prešel v močno neenskomerno preskakovanje. Za trenutek sem imela občutek, da mi bo srce skočilo iz prsnega koša. Moj bog kaj vse lahko občutiš, če si dovoliš. Presenečena ob vseh intenzivnih občutkih niti nisem več imela prostora, da bi um šel v paniko. Začutila sem notranji ritem, utrip življenja, ki se ne ustavi, tudi ko se zgodi nekaj nepričakovanega. Preskakovanje srca je postalo opomnik, da je življenje v svojem toku vedno čudežno, nepričakovano, a popolno. Dih se je zožil, kot da bi bil ujet v plitvo polje. Nisem ga želela popravljati, nisem začela obupano hlastati za zrakom. Namesto tega sem se prepustila telesu, naj vodi, naj pokaže kakšen dih potrebuje, v tem trenutku. V tem sem začutila simbolično lekcijo: včasih ima um občutek, da ne moremo dihati, da nam zmanjkuje kisika, da je to konec...ampak če se prepustiš, zaupaš...zaplula sem v drugačno stanje zaznavanja, zaupala sem da je prav tako. Zoženje diha je kot šola poslušanja telesa in sebe v celoti. Zavest je zaplavala tja nekam med sanje in budnost. Ta občutek polsna in polbudnosti me je spomnil, da obstajajo vmesni prostori – skrivnostni in neznani – kjer lahko najdemo čarobnost, ki jo v hitrem tempu vsakdanjega življenja pogosto spregledamo. Učeni smo, da je to stanje nezavesti, da je nevarno...res? Je nevarno ali samo nepoznano, neraziskano?

Danes se čudim in smejim sama sebi, v preteklosti si nisem dovolila in nisem niti pomislila, da bi se ustavila in upala čutiti vse to. Dejansko sem bila sposobna samo zaznati pik in drveti naprej po opravkih, z umomo odrezati telo od čutenja, ker so načrti, obveznosti, plani uma, kaj vse morem narediti pomembnejši. Skozi življe sem drvela s svetlobno hitrostjo. Zakaj? Ker sem bila naučena, da je tako prav. Da sem pridna, produktivna, energična, agilna, hitra, ... še bi lahko naštevali...a življenje me je z mnogimi lekcijami naučilo marsikaj, predvsem pa tega: čutenje, doživljanje, zaupanje, da se vse dogaja samo in ob svojem času z namenom, da doživim življenje v vsej svoji polnosti in barvitosti. Da nisem lena, da nisem preveč, da ni nič narobe s tem, da se ustavim in se doživim v vsej polnosti. To je precej drugače od tega kar smo vzgajani.

Kako ironično zabavno je šele to: Mesto pika, je na prehodu med stopalom in zunanjo stranjo leve noge: Leva stran telesa je že dolgo arhetipsko povezana z žensko energijo – z intuicijo, sprejemanjem, sprejemanjem energije narave in čutenja. Pik je tako postal simbolni portal, ki me je spomnil na prebujanje ženske energije v telesu. Na tem mestu sem začutila, kako se prebujajo spomini resnice o ženski modrosti, o moči sprejemanja in povezovanja.

Kako me je ta dogodek na edinstven način popeljal v prepisovanje privzgojenega dominantnega delovanja v moški energiji, ki posega v prostor, spreminja, vodi, prevzema pobudo, rešuje .... Takrat sem dojela: pik je bil konec. Umrl je del mene in jaz se nisem bala umreti. Alergijska reakcija: mlahavo telo, ponorel srčen utrip, nezavest; ni bila sovražnik. Bila je proces transformacije, v kateri so se deli moške energije, ki so se sidrali v mojem telesu, razgradili in ustvarili prostor za nekaj novega. Kako čarobno me je ta dogodek povabil globlje, v stik s telesom, prisotnostjo in notranjo modrostjo. Ko se namesto strahu zgodi zaupanje, se razpre prostor. Telo postane tempelj učenja. Bolečina postane portal. Vsak simptom nosi simbolni pomen – opomin, učiteljico, vrata v globlje doživljanje. Noge: mehke, kot zemlja – opomin, da se lahko prepustimo. Srce: preskakuje – opomin na čudež življenja in spontanost. Dih: zožen – opomin na poslušanje in zavestno prisotnost. Zavest: polbudna, med sanjami in realnostjo – opomin na skrivnostne prehode, kjer se dogaja magija. Mesto pika, leva noga: prebujanje ženske energije, spomin na notranjo modrost, moč sprejemanja in povezovanja s telesom in naravo. Danes delim to z vami in vas vabim tja, kjer radovedno podvomite v svoj um in ustaljena prepeičanja: Kaj, če je vsak pik, vsaka bolečina, vsaka reakcija telesa povabilo k prisotnosti, prebujanju svoje modrosti in zavedanju svoje energije? Kaj, če nas prav tam, kjer bi po starem skočili v strah, čakajo vrata v novo zavest – vrata v stik s sabo, s svojo žensko energijo in s čarovnijo življenja? Kaj če namesto strahu in bega izberemo zaupanje in se radovedno spustimo v neznano?