Povabilo jutra

Ah ta čarobna jutra, ti prehodi med nočjo in dnem, kako so polna občutij. Kot bi bil zrak v tistih trenutkih lahek in prosojen, dih sveta je še delno ujet v miru noči, a hkrati dan že vabi s svetlikajočim obzorjem k prebujenju. Današnje jutro je bilo še posebej čarobno – prizor na nebu me je povabil v globino. In iz tega povabila je nastal ta zapis. Povabilo neba Na svitajočem nebu je sijal tanek krajec Lune, pod njim pa žarela svetla Venera, Jutranjica. Preostali obraz Lune, ki je ostal v temi, je kljub temu svetil v mehkem sijaju – osvetljen z odsevom Zemlje. Morda si tudi ti kdaj ostal/a začarana ob prizoru neba. V njem je nekaj, kar neposredno nagovarja srce – kot bi nebo šepetalo zgodbo, ki je zapisana tudi v srcih nas samih. Glas Lune Pogled na svetel lunin krajec in še vedno res lepo vidna celota lune sta mi šepetala, da smo več kot tisto, kar je vidno. Svetel krajček je kot naš obraz, ki ga kažemo svetu vsak dan, medtem ko je nežno osvetljeni preostali del lune šepetal, kar ostaja skrito: občutki, ranljivosti, notranje resnice. In vendar ta stran ni nikoli prazna – tudi ta je obsijana a nežno, ravno toliko, da jo zaznamo v vsej svoji skrivnostni prisotnosti. Si se kdaj vprašal/a: Kateri del mene danes ostaja skrivnostno sijoč v svoji globini? Glas Venere Venera ob Luni prinaša sporočilo lepote in ljubezni. Ljubezni, ki sprejema celoto. Ljubezni, ki ne zavrača ne svetlobe ne teme.

Veš tisto, ko v sebi prepoznavaš oba obraza – moč in krhkost, jasnost in skrivnost – ko se v tebi vsak dan rojeva notranja harmonija. To je srečanje moškega in ženskega principa, logike in čutenja, notranje intuicije in zunanjega izraza. Ali se lahko za trenutek ustaviš in vprašaš: kje v sebi lahko danes začutim združenje mojega notranjega utripa in zunanjega sijaja? In kako čarobno je to združevanje nasprotij med vidnim in nevidnim, med temo in svetlobo, ko obe nasprotji obstajata hkrati in ustvarjata nekaj tretjega, celoto, zlitje, popolnost... in kakšno naključje je to, da sem ta navdih dobila sedaj, ko se bliža mrk. Nekaj česar se globoko v sebi vsakdo malček boji. Zakaj? Se bojimo srečanja z lastno temo?

Mrk je trenutek poravnave – ko se svetloba umakne, da bi se lahko rodilo nekaj novega. V njem je spomin na to, da tema ni izbris, ni smrt, ampak preobrazba, prostor za nastanek novega. Ko nastopi mrk, se nebo za trenutek zatemni. Morda tudi v nas – nekaj izgine iz vidnega polja, nas povabi, da pogledamo globlje. Da se vprašamo: Katera resnica je pripravljena stopiti iz sence v moj dan? Kaj v meni je pripravljeno, da odide? Kje v meni se rojeva prostor za nekaj novega? Povabilo srca Naj te ta prizor spomni: 🌙 da si vedno celovit/a, tudi ko svet vidi le droben del tvoje svetlobe, ⭐ da je lepota v tem, da sprejemaš svojo svetlo in temno plat, 🌑 da so mrki trenutki kolektivnega diha, ko vsi skupaj vstopamo v prostor rojstva nečesa novega in nepoznanega . In ko se ponovno spomnimo, da tema nikoli ni sovražnik. Je prostor iz katerega se rojeva novo...si upaš zaupati procesu in se prepustiti, da te radovednost popelje v dan neznank?