Sprejemanje žalosti – vrata do notranje svobode

Včasih se zdi, da imamo vse, kar bi si lahko želeli. Partner, dom, otroka, obilje… a globoko v nas vseeno nekaj joka, nekaj hrepeni po nečem, kar ne znamo poimenovati. To ni napaka. To je klic duše po resnici, ki presega vloge, ki jih igramo v vsakdanjem življenju. Žalost ni sovražnik. Ni nekaj, kar moramo odriniti ali premagati. Je mehka, mokra pregrada med svetom, kot ga poznamo, in svetom, ki ga čutimo v globini. Ko si dovolimo žalost čutiti brez obsodb, ji dajemo prostor, da nas očisti in preoblikuje. Pogosto iščemo zgodbo, razlog ali definicijo za svoja čustva. A ni nujno, da jih poznamo. Včasih zgodba ni dostopna umu, ki skuša razumeti, pojasniti ali utemeljiti. Pomembnejše je, da dovolimo čustvu biti — da ga doživimo v polnosti in prisotnosti. Tam, kjer um utihne, se ustvari neskončen prostor načelnosti, kjer ni sodb, ni pričakovanj, le pristna izkušnja obstoja. V svojem življenju sem se naučila, da je pristna svoboda tista, ki pride, ko sprejmemo svojo celovitost – z vsemi svetlimi in temnimi kotički. Ko ne bežimo pred bolečino, ampak ji dovolimo biti naša učiteljica, se odprejo vrata notranji moči in miru. Če čutiš žalost, ne beži pred njo. Ne skušaj jo razumeti ali popraviti. Samo bodi z njo. Dovoli ji dihati v tebi. Morda bo prav ta žalost tista, ki te bo pripeljala domov k sebi. Moja praksa za sprejemanje žalosti je preprosta: Vsak dan namenim trenutek, da se usedem v tišino, zaprem oči in dovolim telesu, da izrazi tisto, kar besede ne zmorejo. Lahko je to solza, globok dih, nežna glasba ali gibanje telesa, ki sprosti ujeto energijo. Včasih je dovolj, da si rečem: "Vidim te, žalost. Hvala, ker si tu." Sprejemanje žalosti ni cilj, ampak pot. In na tej poti nisi sama...