Sveta jeza pod lunino svetlobo

🌕 Se tudi tebi zdi, da se je v zadnjih dneh nekaj prelomilo? Kot bi luna razprla tančice in pokazala vse, kar smo tako dolgo potiskali vase — razočaranja, krivice, neizrečene besede, žensko utrujenost od vloge, ki ni več naša, in moško praznino, ki kliče po spominu. Veliko žensk in moških te dni čuti slapove svete jeze. Ne tiste, ki rani, temveč tiste, ki čisti. To ni osebna jeza. To je jeza duše, ki ne prenaša več popačenosti svetega reda med ženskostjo in moškostjo. 🌑 Jeza kot glas duše Pri ženskah ta jeza prihaja iz globine, kjer je duša naveličana biti mati — hraniti, popravljati, nositi nezrelost, da bi ohranila mir. Njena sveta jeza pravi: > “Ne želim več biti tvoja mati. Želim biti Ženska. Boginja. Zavest, ki pleše s teboj, ne okoli tebe.” Pri moških pa ista sveta sila dviga nekaj drugega — tiho sramoto in občutek, da so nekje izgubili svoj pravi izraz. Globoko v njih spi moški Bog, ki si želi vstati. Ne kot vladar, temveč kot prisoten, pokončen nosilec zavesti. In njegova duša se jezi, ker ve, da je sposoben več — da je bil ustvarjen, da stoji ob njej, ne pod njo in ne nad njo. 🌕 Energija lune: očiščenje med poloma Ta lunin prehod razkriva, kje odnose še vedno gradimo iz strahu in navade. Ženska, ki daje brez meje, in moški, ki jemlje brez prisotnosti, sta dve plati iste pozabe. Zdaj se duša spominja. Spominja se, da ljubezen brez meje ni ljubezen. Da moč brez srčnosti ni moč. Da svetost obstaja samo tam, kjer oba pola spoštujeta resnico. 🌕 Ko sveta jeza postane svetloba Sveta jeza ni konec. Je začetek. Je ogenj, ki se vname, da bi prečistil pot do svetlobe. Ko ženska neha hraniti nezrelost in moški neha bežati pred resnico, nastane prostor, kjer se lahko srečata kot Bog in Boginja. In takrat se jeza umiri. Pretvori se v jasnost. V mir, ki ni tih zaradi strahu, ampak tih zaradi resnice.

Kontemplacija: ko se spomnimo, kdo smo pod plastmi privzgojenih prepričanj Za žensko: Dihaj, ljubljena. Spomni se, da lahko, a ti ni treba. Ni ti treba biti vedno tista, ki razume, zdravi, popravlja. Ni ti treba držati prostora, če v njem ni spoštovanja. Tvoja moč je v tvojem miru, tvoja lepota v tvoji izbiri, tvoja svetost v tvoji resnici. Ko se spomniš, da si Boginja, se svet ne boji tvoje meje — ampak se ob njej nauči ljubiti bolj čisto. Za moškega: Dihaj, brat. Spomni se, da si bil ustvarjen, da stojiš pokončno. Da je tvoja moč svetla, ko je prežeta z resnico. Tvoja duša hrepeni, da se prebudi Bog v tebi — ne tisti, ki vlada, ampak tisti, ki ustvarja nov svet skupaj s svojo Boginjo. Svet, kjer strahovi niso sramota, ampak smernice, ki ti kažejo prostore kjer lahko pogumno rasteš. Svet, kjer vodiš svojo družino ne z močjo nad vsemi, temveč z močjo znotraj sebe. In pod polno luno, ko sveta jeza utihne, ostane le spomin: da smo vsi, moški in ženske, otroci istega Ognja, ki se skozi nas uči ljubiti bolj resnično.