✨ Tja, kamor usmerjam pozornost, tisto raste

Danes se je zgodilo nekaj, kar bi nekoč štela za poraz.
Danes…
Danes so vsi načrti za noro zaseden dan stekli v neznano z dežjem, ki je zjutraj odločno spiral vse, kar je bilo potrebno spiranja.
Brez potrditve. Brez zunanjega dogajanja. Brez vseh zadanih ciljev...

Nekoč bi na plano prišel moj vzorec analiziranja, kaj mi to sporoča, kakšen nauk moram iz tega "skapirati"....

Danes pa....
V tem kaosu sprememb… ostajam popolnoma mirna.

Ne premleval, ne rešujem, ne želim spreminjati...

Samo opazujem

Rojstvo globokega zaupanja.

V tej praznini se je zaslišal šepet.
Tišji od misli, jasnejši od besed.
Kristalno jasna vizija, ki mi je za trenutek razkrila resnico:

Tja, kamor usmerjam pozornost, tam rastem.
Če jo usmerjam v iskanje napak, postajam zbirka popravkov.
Če jo usmerjam v občutenje, postajam prostor.

Kolikokrat sem bila naučena, da opazujem sebe zato, da se izboljšam, da se spremenim?

Telo kot analiza.

Zaznava kot popravek.

Prisotnost kot terapija.

In še globlje –
Bili smo vzgajani v veri,
da je odgovornost znati razložiti, razumeti, analizirati, slediti pravilom.
Da je zrelost v tem, da slediš strukturam, ki so jih zapisali pred tabo.
Da greš skozi protokole, učne sisteme, metode – in se dokažeš.
Z znanjem, ki so ga spisali drugi.

Pozabili pa smo,
da so vse te strukture oblikovali ljudje.
Ljudje, ki so morda verjeli vase – a so ob tem lahko tudi pozabili,
da so njihovi nauki njihovi – samo njihovi –
ne pa univerzalna resnica za vse.

Mi pa smo jih sprejeli kot zakone. Kot edino obliko resnice.
In ob tem pozabili, da smo tudi mi ljudje.
Da imamo pravico do lastne izkušnje.
Da se lahko iz znanja nekoga drugega porodi naša resnica – naš lasten nauk.
Ne da ga kopiramo, temveč ga poslušamo v sebi –
in dovolimo, da v naši prisotnosti postane nekaj drugega.
Naša edinstvena različica.

Nismo tukaj, da bi reproducirali stare poti.
Ampak da se skozi stik z njimi spomnimo svoje –
in jo zaživimo v svoji lastni verziji.
Zaupamo vanjo, a ne pozabimo –
pustiti prostora, da tudi drugi ustvarijo svoj nauk in zaživijo svojo pot.

Da se zavedamo najprej svoje edinstvenosti,
in nato sprejmemo,
da naša edinstvenost ni nauk, po katerem bi morali delovati vsi ostali –
temveč se čudimo,
kako ostali ravno tako svobodno, na edinstven način, kreirajo lastne nauke.

Zato…

🌿 Danes ne popravljam.

Danes ne iščem več, kje sem zategnjena.
Ne silim telesa v strukture, ki so bile spisane na izkušnjah drugih.
Ne iščem neravnovesja.
Ne kopljem po sebi in se sprašujem, kje še nisem dovolj …

Ker vem,
da če tja usmerim svojo pozornost,
moj um ustvarja svet, kjer to postanem.
Vedno znova in znova.

Namesto tega izberem stik.
Nežen, brez vprašanj.
Dovolim si, da čutim – brez potrebe po razlagi.
Da sem – brez potrebe po zaključku.
Da obstajam – brez vedenja, kaj je prav in kaj narobe.

Telo ni projekt.
Jaz nisem sistem za optimizacijo.
Jaz sem prostor, kjer življenje utripa,
ne da bi se moralo nenehno dokazovati.

In danes… naj raste to:

Zaupanje vase.
Zaupanje v trenutek.
Zaupanje v iskrenost do sebe.
Zaupanje v čutenje.
Zaupanje, da v trenutku prisotnosti lahko hkrati čutiš vse
in re rabiš ničesar razumeti.

✨ Povabilo

Kam usmerjaš svojo pozornost, ko si s seboj?
Ali iščeš pravilno izvajanje, napako, razumevanje?

Ali si lahko samo prostor –
kjer je tvoja resnica doma, tudi če je drugačna od naukov, znanstvenih dokazov in pravil drugih?

In ali lahko iz tega prostora občutiš zaupanje v lasten korak, ki stopa v neznano?

Lahko korakaš po neznanem, vsem naučeni, priučenim, podedovanim naukom navkljub?

Kamor je usmerjena tvoja pozornost… tja usmeriš svoje življenje.
Ko pozornost usmeriš v svoj edinstven prostor – postaneš neskončno močna, vedno spreminajoča se celota.