Življenje se ne dogaja tebi – ampak skozi tebe

Vprašanje, zakaj se mi to dogaja? To je spontano vprašanje, ki ga v sebi nosimo vsi. Ko se zgodi nekaj nepričakovanega, bolečega ali neobičajno intenzivnega, se naš notranji svet skrči in um išče logiko, razlago, krivca, potrditev. V takšnih trenutkih se počutimo, kot da življenje prihaja proti nam – kot val, ki nas želi preplaviti. Toda… kaj če je ravno ta občutek največja iluzija uma? Iz kot izvira iluzija, da smo ločeni od toka Dolga stoletja smo bili vzgajani v prepričanje, da je posameznik ločena entiteta, ki mora upravljati z lastnim življenjem, ga nadzorovati in premagovati. V tem modelu je svet zunaj nas, mi smo znotraj sebe, in med obema je umetno ustvarjena meja. Ta meja je izmišljena. Nevroznanost, mistika, kvantna fizika in starodavne tradicije velijo: človek ni opazovalec življenja – človek je del gibanja, ki ga imenujemo življenje. In ko to razumemo, postane jasna tudi Alan Wattsova misel: “Življenje se ne dogaja tebi, ampak skozi tebe.” To ne pomeni, da nimamo odgovornost, temveč pomeni, da nismo žrtve toka, temveč smo sami tok. Smo most, kanal, membrana, skozi katero se življenje izraža, čuti, razkriva, prečiščuje. Ko prenehaš verjeti, da je svet “proti tebi”, se začneš spominjati, da si iz iste snovi kot val, ki te je prej plašil. Srčno bistvo: Ko dopustiš, da te življenje plemeniti Ko se vprašanje “Zakaj se mi to dogaja?” preoblikuje v “Kako se življenje želi izraziti skozi mene?”, se v telesu zgodi nekaj tihega, a veličastnega. Napetost popusti. Dih se poglobi. Kri se ogreje. Prostor se odpre. Začne se pretok. V resnici nisi nikoli zgolj opazovalec/ka, ki stoji ob robu svojih izkušenj. Nisi niti žrtev okoliščin. Si pritok in izliv. Si struga in reka hkrati. Si zavest, ki doživlja sebe preko neskončnih oblik. Ko to sprejmeš, se tudi najtežji trenutki preoblikujejo – iz boja v darilo. Ne ker bi bili lahki, temveč ker v sebi nosijo skrito inteligenco. In ta inteligenca te nikoli ne poskuša uničiti. Vedno te poskuša prebuditi. Povabilo zlate niti Ko naslednjič začutiš, da je življenje premočno, ne vprašaj več “Zakaj meni?”. Namesto tega se radovedno vprašaj: “Kaj bo življenje skozi mene danes povedalo, izpustitilo, ustvarilo, zmehčalo, razširilo, doživelo?” Tu se začne tvoja notranja svoboda. Tu se razpira tvoja moč. Tu se rodi resnični stik – z Zemljo, z Nebom in s seboj. In tu se ziba zlata nit resnice, ki si jo prišel/la tkat na ta svet.