Sami smo kreatorji svojega sveta

Danes je en takšen dan...veš tisto, ko gre vse narobe, ampak na koncu je to vse narobe v bistvu edino pravilno :-) no... če se na koncu dneva ustaviš, si nadaneš tisto otroško obleko, ki še ni polna pravil in načrtov odgovornega odraslega in se vsemu samo čudiš, ker hočeš nočeš ta otrok v tebi ve, da vsak dan doživlja prvič in zadnjič....

Zagotovo poznaš ta stavek: "Sami smo kreatorji svojega sveta" ali pa "vsak je svoje sreče krojač"...? To je tako široka trditev, ki govori o čutenju, zdravljenju in neskončnem plesu med poloma... In ali sploh še znamo zaplesati v vlogi konstantnega delovanja, v katerega smo vpeti.... Kaj če se naše največje ustvarjanje ne začne takrat, ko nekaj naredimo, dosežemo ali spremenimo. Kaj če se začne v trenutku, ko si upamo obstati. Ko se za hip ustavimo pred svetom, ki od nas nenehno nekaj zahteva, in se obrnemo navznoter. V svoje telo. V svoj dih. V skrit prostor za mislimi, kjer besede počasi utihnejo in kjer nas življenje nagovarja drugače. Skozi stisk v prsih. Skozi cmok v grlu. Skozi toploto, ki se razlije po trebuhu. Skozi tresenje, ki ga ne znamo pojasniti. Skozi solze, ki pridejo, še preden razumemo, zakaj. Telo govori jezik, ki smo se ga tekom odraščanja naučili preslišati ali celo preglasiti z umskim razumevanjem tega, kar za tisočinko sekunde občutimo. Učili so nas, kako obvladovati svoja čustva, kako ostati močni, kako se pobrati, kako iti naprej. Le redko pa smo se učili, kako ostati ob sebi, ko v nas nekaj boli. Kako dovoliti žalosti, da se nas dotakne, ne da bi jo morali takoj razumeti, analizirati in odpraviti. Kako sprejeti jezo, ne da bi postali njeno orožje. Kako začutiti strah, ne da bi mu prepustili krmilo svojega življenja. In kako si dovoliti radost, ne da bi se je v strahu pred njeno izgubo, že vnaprej začeli oklepati. Kaj, če se del naše svobode skriva prav v tem, da si upamo čutiti, brez potrebe da bi morali postati to kar čutimo? Kaj če se v telesu začne srečanje z resnico takrat ko si dovolimo vstopiti v svoje telo z zavedanjem, da ne vstopamo nujno v prostor miru. Včasih vstopimo v prostor, mimo katerega smo leta hodili nevedni. V telesu lahko srečamo žalost, ki ni nikoli dobila svojega prostora. Jezo, ki smo jo morali pogoltniti, da bi ostali sprejeti. Strah, ki nas je nekoč varoval, danes pa nam preprečuje korake proti lastnim sanjam. Hrepenenje, ki smo ga skrili tako globoko, da smo skoraj pozabili, da si sploh še česa želimo. Morda se srečamo tudi z nežnostjo, ki si je nismo znali dovoliti. Z radostjo, ki se je nismo upali živeti do konca. Z močjo, ki smo jo zamenjali za trdoto, in z mehkobo, ki smo jo zamenjali za šibkost. Ko se ob vsem tem ne obrnemo stran, se lahko začne nekaj spreminjati. Ne nujno zato, ker bi občutek morali premagati, ampak zato, ker mu prvič ni treba več kričati, da bi ga slišali ali pa se mu ni treba skrivati, ker bi se ga bali čutiti. Včasih se intenzivnost občutka zmanjša, ko mu namenimo pozornost brez obsojanja. Včasih se spremeni naš odnos do njega. Včasih potrebujemo čas, podporo, varen odnos ali pomoč, da se lahko približamo temu, kar nosimo v sebi. Zdravljenje ni vedno v tem, da bolečina izgine. Včasih je v tem, da bolečina ne določa več vsega, kar smo. Da lahko občutimo žalost in še vedno zaznamo lepoto dneva. Da lahko začutimo strah in kljub temu naredimo majhen korak. Da lahko občutimo jezo, ne da bi morali raniti sebe ali druge. Da lahko sprejmemo svojo ranljivost, ne da bi se odpovedali svoji moči. Morda nismo tukaj zato, da bi iz sebe izkoreninili vse, kar boli, temveč da bi se naučili biti ob sebi tudi takrat, ko življenje v nas ni lahko oziroma, ni takšno, kot smo si ga zamislili da bi moralo biti, temveč ga na prvem mestu upamo spoznati, kakšno sploh je? Ampak ja, tudi čutenje ima svoje polaritete. Tu se skriva ena najtanjših niti na poti k sebi. Meja med tem, da si občutek dovolimo začutiti, in tem, da se v njem izgubimo. Med tem, da se bolečini približamo, in tem, da se z njo znova in znova zavrtimo v istem krogu. Med tem, da čustvu damo prostor, in tem, da mu predamo ves svoj prostor. Kajti če sem iskrena, menim da ni vsako poglabljanje vase tudi približevanje sebi. Včasih mislimo, da moramo iti še globlje. Čutiti še močneje. Odkopati še eno plast. Ponovno odpreti vsako rano, dokler ne bomo končno našli tistega trenutka, v katerem se bo vse razrešilo. A včasih nas takšno iskanje ne vodi v svobodo, temveč v izčrpanost. Postanemo ujetniki lastne notranjost. Nenehno opazujemo svoje občutke, jih analiziramo, iščemo njihove izvore in čakamo, da bomo nekoč dovolj predelani, dovolj zavestni in dovolj zaceljeni, da bomo lahko zares živeli. In ne opazimo, da smo življenje medtem odložili na čakanje. Na drugi strani se lahko zgodi ravno nasprotno. Občutek postane prevelik, zato se od njega odklopimo. Razložimo si ga z razumom, ga pomanjšamo, potisnemo na stran ali se zaposlimo z vsem, kar nam omogoča, da nam ni treba biti v stiku z njim. Tako lahko v življenju tavamo v enem ali drugem ekstremu, v dveh navidezno nasprotnih svetovih. V enem čutimo toliko, da nas občutki preplavijo. V drugem čutimo tako malo, da se odmaknemo od lastnega življenja. Pretirana intenzivnost in otopelost sta lahko včasih različna načina, kako se naš sistem poskuša spoprijeti s tistim, kar je zanj pretežko. Zato pot ne vodi nujno v čim globlje čutenje. Vodi v sposobnost, da začutimo, koliko bližine z občutkom lahko v danem trenutku zares zmoremo. In da si dovolimo tudi korak nazaj. Ne kot pobeg, temveč kot skrb zase. Včasih je zdravilno ostati ob občutku. Včasih je zdravilno odpreti oči, začutiti stopala na tleh, pogledati skozi okno, se premakniti, zadihati ali poiskati bližino nekoga, ob katerem se počutimo varno. Tudi odmik je lahko modrost. Tudi počitek je lahko del procesa. Tudi smeh, igra, ustvarjanje in povsem običajno življenje so lahko del našega vračanja k sebi. Ni nam treba vedno kopati globlje. Včasih moramo dovoliti, da se življenje znova razširi. Kako torej plesati med poloma? Morda tako, da se nehamo spraševati, kateri pol je pravi, in se začnemo učiti poslušati, kaj potrebujemo v danem trenutku. Ko se pojavi žalost, ji lahko dovolimo, da se nas dotakne. Ni nam je treba takoj razložiti. Ni je treba olepšati. Ni je treba spremeniti v lekcijo ali dokaz, da smo se nekaj naučili. Lahko jo začutimo v telesu. Opazujemo, kako se izraža. Kje jo zaznavamo? Se širi, se krči, se premika ali ostaja na enem mestu? Kaj se zgodi, če ji namenimo nekaj nežne pozornosti, ne da bi od nje zahtevali, da izgine? In nato preverimo, ali imamo še dovolj prostora, da ostanemo v stiku s seboj. Če ga imamo, lahko ostanemo še malo. Če ga nimamo, se lahko vrnemo k nečemu, kar nas prizemlji. Ni nam treba doseči dna vsakega občutka. Ni nam treba iz vsake bolečine izvleči pomena. Ni nam treba vsega razumeti, da bi lahko naredili naslednji korak. Včasih je dovolj, da prepoznamo: To je tukaj. To zdaj čutim. In jaz sem več kot to, kar trenutno čutim. To ni zanikanje. To je prostor. Prostor, v katerem lahko občutek obstaja, ne da bi postal naša celotna identiteta. Prostor, v katerem smo lahko žalostni, ne da bi postali žalost. Jezni, ne da bi postali jeza. Prestrašeni, ne da bi strah postal edini kompas našega življenja. In ranljivi, ne da bi izgubili stik s svojo notranjo oporo. Tukaj se začne ples. Ne ples, v katerem en pol premaga drugega, temveč ples, v katerem se učimo prehajati med njima. Med bližino in razdaljo. Med odpiranjem in zapiranjem. Med delovanjem in počivanjem. Med pogumom, da se nečemu približamo, in modrostjo, da vemo, kdaj potrebujemo prostor. Jin in jang. Neskončna osmica življenja. Morda prav tukaj lažje začutimo simbol jin in janga. Dve navidezni nasprotji, ki se ne izključujeta, temveč druga drugi dajeta obliko. Svetloba nosi v sebi možnost sence. Tema v sebi nosi možnost svetlobe. Mehkoba ni odsotnost moči. In moč ni odsotnost mehkobe. Lahko smo nežni in hkrati odločni. Lahko postavimo mejo, ne da bi zaprli svoje srce. Lahko odpremo srce, ne da bi opustili svoje meje. Lahko se predamo trenutku, ne da bi se odpovedali sami sebi. Lahko nekaj globoko ljubimo in hkrati sprejmemo, da tega ne moremo posedovati. Lahko začutimo polnost trenutka, ne da bi zahtevali, da traja večno. To je zame ena najlepših podob notranje svobode. Ne postati samo svetloba. Ne ostati samo v temi. Ne izbrati enega pola in drugega razglasiti za napako. Temveč se naučiti prepoznavati gibanje v sebi brez analiziranja in posploševanja. Včasih nas življenje kliče v akcijo. Drugič v mirovanje. Včasih potrebujemo odločnost, drugič predajo. Včasih moramo vztrajati, drugič spustiti. In modrost ni v tem, da vedno izberemo isto. Modrost je v tem, da se učimo zaznavati, kaj je v danem trenutku živo, kaj je potrebno in kaj nas podpira. Tao nas lahko spomni na to, da življenja ni vedno mogoče ukrotiti z voljo. Da obstaja tudi modrost v sledenju toku, v ne-sili, v delovanju, ki ne izhaja iz nenehnega boja z resničnostjo. Toda predaja ni pasivnost. In tok ni izgovor, da se odpovemo svoji odgovornosti. Včasih je sodelovanje z življenjem prav to, da naredimo nekaj zelo konkretnega: izrečemo resnico, postavimo mejo, poiščemo pomoč, sprejmemo odločitev ali naredimo korak, ki se ga bojimo. Mehkoba brez trdnosti se lahko razblini. Trdnost brez mehkobe lahko otrdi. Ko se srečata, nastane prostor, v katerem lahko ostanemo odprti in hkrati stojimo v sebi. In tako se osmica nadaljuje. Ne kot krog, iz katerega ne moremo izstopiti, temveč kot neskončno gibanje, v katerem se življenje vedno znova vrača, spreminja obliko in nas vabi k novemu srečanju s samimi seboj. Sami smo kreatorji. Toda kaj pravzaprav ustvarjamo? Ko rečemo, da smo sami kreatorji svojega sveta, tega ne razumem kot trditev, da si sami povzročimo vse, kar se nam zgodi. Ne moremo nadzorovati vsega, kar nas doleti. Ne izbiramo vseh svojih izgub, vseh ran, vseh okoliščin ali vseh odzivov, ki so nas oblikovali, še preden smo jih znali razumeti. Toda v svojem življenju lahko postopoma odkrivamo prostor izbire. Kako se odzovemo. Katerim vzorcem še naprej predajamo svojo moč. Kje lahko danes ravnamo drugače kot nekoč. Kje si lahko dovolimo čutiti, namesto da se samodejno zapremo. Kje potrebujemo mejo. Kje potrebujemo bližino. Kje se lahko nehamo oklepati zgodbe o tem, kdo smo morali postati, in začnemo raziskovati, kdo smo lahko zdaj. Naše ustvarjanje se ne dogaja samo skozi velike odločitve. Dogaja se tudi v drobnih trenutkih. Ko namesto avtomatičnega odziva izberemo premor. Ko namesto samokritike poskusimo z razumevanjem. Ko si priznamo, da nas je nekaj prizadelo. Ko nehamo čakati, da bomo brez strahu, in si dovolimo narediti korak skupaj z njim. Ko se nehamo oklepati bolečine kot edinega dokaza svoje preteklosti. Ko si dovolimo, da nas dobra izkušnja preseneti, ne da bi jo morali takoj zavarovati pred minljivostjo. Takrat ne ustvarjamo sveta, v katerem je vse vedno lepo. Ustvarjamo drugačen odnos do sveta, v katerem živimo. In morda prav ta odnos počasi spreminja tudi naše možnosti, naše odločitve, naše odnose in način, kako hodimo skozi življenje. Ne ustvarjamo vsega, kar se nam zgodi. Lahko pa se učimo sodelovati pri tem, kar iz svojih izkušenj ustvarjamo naprej. Morda je zlata nit resnice prav ta tanka, skoraj nevidna povezava med čutenjem in svobodo. Med tem, da si dovolimo biti človeški, in tem, da se ne ujamemo v eno samo podobo sebe. Med tem, da se odpremo bolečini, in tem, da ne pozabimo na življenje, ki nas čaka zunaj nje. Med tem, da se predamo trenutku, in tem, da prevzamemo odgovornost za svoje korake. Med tem, da sprejmemo svoje sence, in tem, da ne nehamo iskati svetlobe. Ta nit nas ne vodi v popolnost. Vodi nas v stik. S telesom, ki nas nagovarja. S čustvi, ki prihajajo in odhajajo. Z notranjo močjo, ki ne potrebuje vedno trdega oklepa. Z mehkobo, ki ne pomeni, da moramo dovoliti vse. Z življenjem, ki ga ne moremo v celoti nadzorovati, a ga lahko vedno znova srečujemo z več prisotnosti. In morda se ravno tukaj skriva največji paradoks. Da se lahko globlje predamo čutenju, ko ne zahtevamo, da nam čutenje nekaj da. Da lahko bolj svobodno ljubimo, ko ne poskušamo posedovati. Da lahko resnično sprejmemo svojo moč, ko nam ni treba zanikati svoje ranljivosti. In da lahko začnemo živeti, še preden smo dokončali vse svoje notranje procese. Ni nam treba izbrati med globino in lahkotnostjo. Med duhovnostjo in vsakdanjim življenjem. Med mehkobo in močjo. Med predajo in ustvarjanjem. Lahko se učimo plesati z vsem tem. Včasih bližje enemu polu. Včasih bližje drugemu. Vedno znova pa v zavedanju da imamo možnost, da se vrnemo v svoje središče. Ne zato, ker bi tam našli stanje, v katerem nas nič več ne premakne. Temveč zato, ker se učimo ostajati v odnosu s seboj tudi takrat, ko nas življenje premika. Morda svoboda ni v tem, da nas valovi nikoli več ne odnesejo. Morda je v tem, da se učimo plavati, prepoznati svoje meje in se vedno znova vračati k sebi. In ko se naslednjič znajdemo med dvema poloma, nam morda ni treba takoj izbrati strani. Lahko za trenutek obstanemo. Začutimo tla pod stopali. Opazimo dih. Prisluhnemo telesu. In se vprašamo: Ali se temu občutku zdaj lahko približam? Ali potrebujem več prostora, več opore, več nežnosti ali več odločnosti? Ali me to, kar počnem, vodi v več stika z življenjem ali me zapira v neskončno ponavljanje iste zgodbe? Ali lahko to izkusim, ne da bi se moral_a tega oprijeti? Morda odgovor ne bo prišel kot velika razsvetlitev. Morda bo prišel kot majhen premik v telesu. Kot globlji izdih. Kot solza, ki ji ni treba ničesar dokazovati. Kot meja, ki jo prvič postavimo brez sovraštva. Kot trenutek radosti, ki ga ne poskušamo zadržati. Kot tišina, v kateri nam ni treba postati nič drugega, kot smo. In takrat lahko zlata nit znova zasije. Ne zato, ker bi imeli vse odgovore. Temveč zato, ker smo se za trenutek nehali boriti proti svoji človeškosti. In si dovolili biti živi. V vsej svoji mehkobi. V vsej svoji trdnosti. V vsem, kar prihaja. In v vsem, kar odhaja. V neskončnem plesu med poloma, kjer ničesar ni treba zanikati in ničesar za vedno zadržati. Kjer smo hkrati tisti, ki čutimo, tisti, ki opazujemo, in tisti, ki iz tega srečanja znova ustvarjamo svoje življenje. To je zlata nit resnice. Ne nekaj, kar moramo najti nekje zunaj sebe. Temveč nekaj, česar se lahko vedno znova spomnimo, ko si upamo prisluhniti življenju, ki se dogaja v nas. Ko se ne oklepamo. Ko se ne izmikamo. Ko začnemo plesati z njim. Še nekaj... Zdi se mi, da cilj ni čutiti več, temveč postati svobodnejši v svoji sposobnosti čutenja. Ni treba, da postanemo ljudje, ki jih nič več ne boli. Prav tako ni treba, da bolečino nenehno odpiramo, da bi dokazali svojo globino. Lahko se učimo čutiti, ne da bi se izgubili. Lahko se učimo spustiti, ne da bi zanikali. Lahko smo v polnosti trenutka, ne da bi zahtevali njegovo večnost. In lahko smo kreatorji svojega življenja, ne da bi morali verjeti, da imamo nadzor nad vsem, kar se nam zgodi. Morda je to najgloblja oblika notranje moči: da si upamo odpreti srce življenju, hkrati pa ostajamo dovolj prizemljeni, da lahko v njem tudi zares živimo!!